Že v 1. stoletju po Kristusu so živele v Panoniji v diaspori židovske družine, kar izpričuje tako imenovani aquincumski nagrobni kamen, ki so ga postavili v Aquincumu žalujoči starši svojemu prezgodaj umrlemu sinu. Pred prihodom Madžarov v Panonijo se je veliko Židov preselilo v Nemčijo.
Židje so prišli v Prekmurje okrog leta 1773, in sicer v Lendavo, kamor so se naselili iz Zalaegerszega. Naselili so se tudi v Murski Soboti in Beltincih. Bili so pretežno trgovci in gostilničarji. S to dejavnostjo so se ukvarjali predvsem po vaseh. Leta 1793 naj bi bilo v prekmurju 60 Židov, leta 1831 že 207, od tega 98 v Murski Soboti. Leta 1853 se je število skoraj podvojilo, tako da jih je bilo 383, od tega v Murski Soboti 180 in v Lendavi 120. Drugi so živeli po vaseh. Leta 1880 jih je v Prekmurje prišlo nekaj čez 1000. Sedež judovske skupnosti je bil v Murski Soboti. Kot trgovci in obrtniki se niso ukvarjali s politiko, razen v posameznih primerih.
[...]
Prekmurski Židje so bili Aškenazi. Tako imenujejo nemške Žide in tiste, ki so prišli v območje nemške židovske kulture, ter Žide na vzhodu, ki so nastali iz njih. Ugotovili so, da je 90% Židov Aškenazov.
Židje so v madžarski družbi skupaj z meščani sestavljali liberalni element. Glavni nasprotnik liberalizma pa je bil del madžarskih katolikov in katoliške narodne manjšine, ki so jih predstavljali narodno zavedni duhovniki.
Židje so imeli sinagoge v Lendavi, Beltincih, Murski Soboti in Monoštru. Med obema svetovnima vojnama je bil v Murski Soboti sedež židovske verske skupnosti za celotno Slovenijo. Sicer pa so Židje gravitirali v različne rabinate. Radgonski del je gravitiral v Avstrijo, soboški rabinat je spadal pod Sombotel, lendavski pa pod Veliko Kanižo. 1. januarja 1929 so bili soboškemu rabinatu pridruženi Židje z mariborskega in ljubljanskega območja. Nacistični genocid jih je v času 2. svetovne vojne popolnoma uničil. Sinagog ni več, le v Lendavi je ostala kot zgodovinski spomenik.
[...]
Leta 1921 je bilo v Prekmurju 642 Židov, od tega v murskosoboškem območju 320, na lendavskem pa 322.
Pred novo državno razmejitvijo so bile v Prekmurju tri židovske verske občine. Beltinska je dejansko že usahnila, k murskosoboški pa so spadali tudi kraji, ki so bili po novi državni ureditvi priključeni k Avstriji ali Madžarski. Murska Sobota je bila do leta 1926 brez rabina, prav tako tudi verska občina v Beltincih. Rabinat v Murski Soboti je spadal k 8. okrajni židovski občini v Sombotelu, medtem ko lendavski k 9. občinskemu distriktu v Veliki Kaniži. Vrhovna oblast pa je bilo predsedništvo državne židovske pisarne v Budimpešti. Prekmurski Židje so zato leta 1927 izrazili prošnjo velikemu županu mariborske oblasti, ko je bil na obisku v Murski Soboti, da bi se njihovi verniki mariborske in ljubljanske oblasti vključili v že obstoječo židovsko versko občino v Murski Soboti, da bi se tako v celotni Sloveniji organsko bolj povezali in organizirali. To so tudi dosegli in od 1. januarja 1929 je bila za ljubljansko in mariborsko ozemlje samo ena židovska občina, s sedežem v Murski Soboti, v katero pa niso spadali srezi Čakovec, Dolnja Lendava in Prelog.
Leta 1931 se ponovno ugotavlja padec števila Židov; omenjajo jih 149. Do leta 1941 se je število Židov še naprej zmanjševalo, saj so iz strahu pred nacističnimi pogromi nad Židi proti koncu 30. let začeli množično vstopati v evangeličansko in katoliško Cerkev in zamenjavati židovske priimke s "krščanskimi".
2. svetovna vojna je pomenila konec židovskih verskih občin v Prekmurju. Proti koncu leta 1942 so začeli prekmurske Žide preganjati, čeprav Židje na splošno, razen nekaterih mlajših, niso podpirali Osvobodilne fronte. Pretežna večina jih je verjetno računala na dokončno politično pomoč Madžarske. Madžari so mlajše Žide odpeljali v specialne delavske bataljone. Mobilizirali so jih v treh skupinah, in to v novembru in decembru 1942 ter januarja 1943.
[...]
V drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja je miselno, kulturno, politično in celo versko stanje na Ogrskem določal miselni in politični liberalizem, ki je bil najtesneje povezan z madžarskim nacionalizmom in šovinizmom. Politični liberalizem je imel močno podporo pri premožnih budimpeštanskih Židih.
[...]
Pongrac Posfay je še kot podnačelnik v Murski Soboti ustanovil madžarsko Kazino, ki je imela namen gojiti družabnost in pospeševati madžarizacijo. S pomočjo Židov so izdajali madžarski časopis za Prekmurje Muraszombat és Vidéke (MéV), kar pomeni Murskosoboška pokrajina. Ker buržoazna Kazina ni zajela preproste množice in je bila omejena le na Mursko Soboto in okolico, sta leta 1893 Pongrac Posfay in kupšinski občinski upravitelj Franc Kondor ustanovila splošno pomadžarjevalno društvo "Vendvidéki Magyar Közmüvelödési Egyesület" (VMKE), kar pomeni Madžarsko splošnoizobraževalno društvo Vendske krajine.
[...]
Zaradi večje varnosti pred komunisti, ki so vse bolj prihajali ilegalno tudi v Veržej, da bi ogrožali Klekla, se je ta umaknil k lazaristom v Celje. V celjski samostan mu je pisal okrajni načelnik dr. Ivan Cigany. V pismu Kleklu priznava, kako se je k njemu pripeljal iz Budimpešte neki židovski mladenič in zahteval od njega aretacijo Klekla v Črenšovcih, da bi ga odpeljali v Budimpešto, kjer bi ga likvidirali. Vendar pa dr. Cigany tega ni hotel storiti. Niso torej samo boljševiki življensko ogrožali Klekla, ampak tudi Židje, ki so ga očitno krivili za politične spremembe v Prekmurju po koncu 1. svetovne vojne. Te spremembe so namreč ogrožale predvsem njihov kapital.
[...]
Zaradi močne finančne, politične in trgovske navzočnosti liberalnih Židov v Budimpešti je Ivanocy to mesto imenoval kar "Judapešta" in ostudna "Sodoma". Ob obisku Budimpešte 8. julija 1907 je priznal, da mu je to mesto zelo zoprno, ker se mora vsepovsod srečevati z nesramnimi Židi. Ko je od 26. do 29. avgusta 1907 obiskal romarsko svetišče Maria Zell, je bila za Ivanocyja osrečujoče to, da med množico ljudi ni srečal nobenega Žida.
Katoliška duhovščina v Prekmurju je najbrž tudi zaradi Ivanocyja imela do Židov popolnoma odklonilno stališče ali pa jih je ignorirala. Klekl v Novinah imenuje Žide odpadnike, ki so zrasli na krilih Prekmurja, se redili z njegovimi žulji in se oblačili v svilo in zlato njegovega truda. V Marijinem listu je kritiziral tudi knjigo Marijina senja, ki so jo Židje širili v slovenskem jeziku, medtem ko katoliški duhovniki v Prekmurju niso smeli v slovenskem jeziku oznanjati evangelija. Klekl Žide obsodi kot krivoverce, v katerih vidi nevarnost za katoliško vero, narodnost in domovinske meje. V katolištvu vidi edini mogoč izraz domovinske zavesti: "Zmagati more Marija, ka se krivoverski neprijátel stira z naših pokrajin, ka se naše domovine meje ohranijo, ka vera katoličanska nazaj dobi svojo prvejšo moč tam, kde je neprijatel že zatira."
Ko je bil 9. novembra 1918 Klekl krivo obtožen širjenja protidržavnih letakov, so ga orožniki aretirali in odvedli v Dolnjo Lendavo. Pred hotelom Krona v Dolnji Lendavi, kjer so hoteli Klekla nastaniti, so se okrog njega zbrali lendavski potepuhi in ga hudo sramotili. Najbolj grdo se je obnašal židovski rabin. Kljub vsemu mu je Klekl pozneje, ko je Prekmurje bilo že priključeno k Jugoslaviji, pomagal v neki nepriliki in mu nikoli ni očital sramotenja.
Zaradi kapitala so Židje prevzemali tudi vodilno vlogo, celo leta 1919 v času boljševizma v Prekmurju. Tkalčevo mesto prekmurskega guvernerja v Murski Soboti je zasedel Žid, enako tudi komisarsko mesto v Dolnji Lendavi. Židje so od ljudi zahtevali stari avstro-ogrski denar in oddajo živine. V času agrarne reforme v Prekmurju po 1. svetovni vojni so židovsko-kapitalistične banke ogrožale pravično izpeljavo agrarne reforme. Židovske banke so kupovale zemljo od veleposestnikov in so jo potem na drobno prodajale za drag denar. Ker so ljudje hoteli čim prej do zemlje, so kupovali od teh bank, ki so si tako pridobile ogromno denarja. Kupec je moral podpisati menico ali pa dolžno pismo, s katerim ga je banka lahko tožila in mu imetje tudi prodala. Klekl je ljudi opozarjal, naj ne kupujejo zemlje od teh bank, ker bo pozneje cenejša. Seveda si je med židovskimi bankirji zaradi tega nakopal hudo sovraštvo. V Prekmurju je bilo razdeljene okrog 25.000 oralov zemlje. Zaradi Kleklovega prizadevanja za pravično agrarno reformo so ljudje prihranili nad 100 miljonov din in se osvobodili špekulacij židovskih bankirjev.
Kot povsod po svetu so tudi prekmurski Židje živeli skoraj popolnoma izolirano od drugih verstev. Niso se povezovali ne s katoličani ne z evangeličani. Vzroki za takšno držo niso bili samo teološke in zgodovinske narave, ampak tudi predsodki tako pri Židih kot pri evangeličanih in katoličanih. Prav zaradi vse večje nekontrolirane akumulacije kapitala v židovskih bankah so postajali Židje vse bolj nezaželeni v Prekmurju, kar je bilo zanje še posebej usodno med 2. svetovno vojno in po njej. Ker so bili Židje kot verska skupnost v manjšini, so po 2. svetovni vojni skoraj izginili iz Prekmurja zaradi medvojne antižidovske politike Madžarske, ali pa so se asimilirali s pragmatičnim načinom življenja, ki je pod vplivom povojne marksistične ideologije dobila docela ateistično značilnost.
Vir: Peter Štumpf: Jožef Klekl st. (1874-1948) kot publicist v prizadevanju za ohranitev katoliške vere v Slovenski krajini (Prekmurju). Ljubljana: Salve, 2006, 44, 45, 49-50, 74, 79, 131, 210-211.
petek, 18. december 2009
Turški vpadi v Prekmurje v 17. stoletju
Medtem ko se je v drugi polovici 16. stoletja položaj v Kranjski, Štajerski in Koroški polagoma umirjal, pa se je Prekmurje, najsevernejša slovenska pokrajina, znašlo pod hudim udarcem turških napadov. 21. oktobra 1600 je padla mejna trdnjava Velika Kaniža v turške roke. Iz te trdnjave, ki so jo Turki močno utrdili, so skoraj sto let strahovali prekmurske vasi. Strah pred Turki je bil nenehno navzoč, saj so Turki neprestano grozili ljudem. Leta 1601 so Turki navalili na Lendavo. Lendavski graščak Krištof Bannfy jih je pognal v beg, preden so lahko povzročili znatnejšo škodo. Pri obrambi prekmurske zemlje je igral lendavski grad najvažnejšo vlogo. Turki so dobro poznali njegov strateški pomen, zato so ga oblegali, vendar ga nikoli niso osvojili. Zaradi neuspehov okrog Lendave so se Turki preusmerili na sever na teren Martijanci - Kermedin. Drugi kraj, ki je imel nalogo zadržati Turke, je bil Dobrovnik, ki je bil močno utrjen z nasipi. Zelo hudo je bilo pozno spomladi leta 1605, ko so madžarski hajduki in turški oddelki pustošili vse do črte Ormož-Ljutomer-Radgona-Monošter. Napadalci so vdrli na Mursko polje, požgali 1500 hiš, odpeljali okoli 3500 ljudi in odgnali veliko živine ter do tal požgali Ljutomer in Veržej. Istega leta je pisal Ibrahim paša Krištofu Banffyju v Lendavo, da morajo turškemu sultanu plačati redni davek prebivalci vasi Hodoš, Kroplivnik in Bükollyja. Po sklenitvi miru leta 1606, ob koncu Dolge vojne, na ustju reke Žitve, med zastopniki cesarja in sultanom je ostalo vprašanje meje v Prekmurju nerešeno. Leta 1626 so Turki požgali in oplenili vse kraje od Mure do Rabe. Predvsem Murska Sobota je občutila kruto pest Turkov.
Do srede 17. stoletja ni bilo točno določeno, katere vasi pripadajo turški, katere pa habsburški strani. Med črto, ki veže Blatno jezero z ustjem reke Mure na vzhodu ter med štajersko mejo in Rabo na zahodu, je bilo ozemlje, na katerem sta obe strani, vsaka na svoj način, skušali uveljaviti svojo oblast. Turški pogledi v zvezi z vprašanjem meje so se od habsburških precej razlikovali. Habsburški načrti za zgraditev nove mejne krajine med Rabo in Muro kažejo, kako naj bi potekala nova mejna črta. Pas ozemlja, na katerem bi še tekmovali s Turki za oblast, bi se, omejen s sistemom utrdb, precej zožil. Turki so namreč na spornem ozemlju šli precej daleč in zahtevali od prebivalstva "podložništvo" in "plačevanje dajatev". Leta 1636 je prišel spodnji (vzhodni) del Prekmurja v turško področje, in sicer: turniška pražupanija, Martijanci, Sv. Benedikt, Križevci, Gornji Petrovci in vsi slovenski kraji vzhodno od navedenih krajev. Leta 1640 so prišli Turki v prekmurske vasi Melince, Ižakovce in Bistrico ter izterjevali dajatve. V naslednjem letu je paša iz Kaniže zahteval podložništvo od vasi tja do Rabe in okolice Radgone; vsaka vas naj bi poslala po 5 tlačanov s po enim vozom in orodjem. Da so Turki res razširili svojo oblast tudi na severni del Prekmurja, priča listina, ki jo je pisal 26. oktobra 1642 Jurij Flisar iz Gornje Lendave Adamu Batthyaniju v Nemetujvar. Sporoča mu, da so Radovci, Vadarci, Kroplivnik, Motovilci, Gornji trg, Gornja Lendava, Gornja in Dolnja Slaveča turško področje. Ker je bilo gornje Prekmurje v soseščini Örsega, so Turkom plačevali davek tudi Gornji Petrovci, Križevci, Hodoš in župnija Sv. Benedikt. Turške poglede na pripadnost ozemlja prav tako kažejo tudi pohodi, s katerimi so hoteli prebivalce prisiliti k opravljanju dolžnosti - po turškem pojmovanju. Leta 1640 je prišel turški oddelek mimo Sobote do Radgone. Poleta 1641 so ropali vasi v okolici Grada (Gornja Lendava). Plenili so tudi v Dokležovju, v Radovcih, Poznanovcih in v Kovačevcih. Avgusta 1643 so Turki uresničili del groženj. Velika turška pehote - 3000 vojakov - je napadla in izropala vse dele Martijanec. Leta 1648 so oplenili ozemlje proti Rabi, v naslednjem letu pa požgali okolico Sobote. Tudi v času vojne 1663/64 so Turki temeljito prizadeli Prekmurje. Po bitki pri Monoštru leta 1664 je nastopilo za Prekmurje delno olajšanje. Turki v deželi niso izvajali popolne oblasti. Ponovno se je turška oblast uveljavila v letih 1678-1683, ko se je s Turki povezal Imre Thököly in je skupaj s turško vojsko prodiral proti Dunaju. V teh letih se je kot turško področje smatralo celotno Prekmurje in vse madžarsko ozemlje vzhodno od reke Rabe. Ker je turška vojska s Thökölyjevo vojsko korakala čez Prekmurje, je bila pokrajina zelo prizadeta. Leta 1683 so turške čete povzročile strašne požare, med drugim so pogorele cerkve na Tišini, v Markovcih, v Velikih Dolencih in v Lendavi. Turki so takrat napadli Grad in Lendavo.
Dejstvo, da v bližini Prekmurja ni obstajala prava mejna črta, ampak je bil tu pas ozemlja, na katerem je o podložnosti odločala samo sila, govori za to, da je bilo Prekmurje področje dvojne oblasti. Predvsem je pri tem pomembno, da je ostala domača oblast - fevdalci, nespremenjena. Zaradi tega se je prekmursko ozemlje vselej tesneje zbliževalo z ogrskimi pokrajinami pod habsburško oblastjo in ga delilo od turških predelov. Pri obravnavanju vprašanj turške oblasti v Prekmurju se je resnici še najbolj približal Fran Zwitter z ugotovitvijo, da je "ta pokrajina v 17. stoletju ozemlje turških vpadov in bojev, ponekod pa so Turki morali izvrševati celo neke funkcije oblasti". Turki priznavajo pravice domačih fevdalcev, torej tujega oblastnega aparata. Spričo tega so bili prekmurski kmetje izpostavljeni dvostranskemu izkoriščanju, v kolikor so seveda Turki mogli uveljaviti svoje zahteve.
[...]
V 17. stoletju je pod udar turških napadov prišlo Prekmurje. O odpeljanih sužnjih se je ohranilo izredno veliko konkretnih podatkov, prav tako o odkupovanju iz turškega ujetništva. Vse ujetnike so Turki odpeljali v bližnjo Kanižo, kjer je bil sedež ejaleta. Kako nevarni so bili "turški časi" tudi v mirnem obdobju, ko ni bilo vojaških spopadov, pričajo primeri, kako so Turki ropali in odvedli v sužnost mnoge ljudi. V letih 1626, 1630 in 1631 so s področja turniške pražupnije odpeljali v sužnost 230 ljudi. Ohranjena je listina, pisana v madžarskem jeziku, v kateri je poimenski seznam (kar je zelo redko) odpeljanih ljudi iz posameznih vasi (Polana, Čresnovec, Bistrica, Bratonec, Lipovec, Gančane, Rankovci, Turnišče, Nedelica, Gomilice, Brezovica, Lipa, Odranci, Lendava - verjetno zunanji del trga, kajti notranji del je bil zavarovan). Večina ljudi je bilo mladih; v glavnem so bili fantje in dekleta. Ob koncu sporočila je tudi spisek ubitih ljudi. To so bili večinoma gospodarji - očetje, ki so se gotovo upirali, da ne bi članov njihovih družin odpeljali v sužnost.
Iz prve polovice 17. stoletja so ohranjena številna poročila, iz katerih zvemo, koliko ljudi so iz posameznih prekmurskih vasi Turki odpeljali v sužnost (1637 - iz vasi Polana 400 ljudi, Petra Baloga in glavnega slugo soboškega grofa Dionizija Szekyja; 1638 - iz vasi Tešanovci 2 podložnika kovača, mlado ženo in dve dekleti iz Lendave v kraju med Nedelico in Radomožanci; 1639 - vzdolž reke Mure na Bistricah 42 ljudi; 1640 - iz okolice Sobote 3 ljudi, iz valptovega mlina v Sebeborcih ženo in dva otroka, na bregu v Vaneči enega; 1641 - iz Dokležovja 22 ljudi, iz Topolovcev 2 človeka, iz Bankovcev 10 ljudi; 1643 - iz Bodoncev 8 otrok; 1649 iz Tropovcev 41 ljudi.
Turki so ujetnike nekaj časa držali v Kaniži, od koder so sporočali ceno ali pogoje za njihov odkup. V Lendavi so imeli organizacijo, ki se je ukvarjala z odkupovanjem iz turškega ujetništva. Če so Turki katerega od tržanov ugrabili in ga odpeljali s seboj, so bili someščani dolžni, da ga z odkupom osvobodijo. Pri tem jim je pomagal lendavski župnik.
Leta 1641 je bilo iz suženjstva odkupljenih več ljudi iz Puconcev, Mlajtinec, iz Rakičana, iz Kupšinec in Vadarec. Da bi jih odkupili, je bilo treba plačati 4000 tolarjev. Polovico vsote je dal Martin Lipič. Puconce in Polano je vzela v varstvo grofica Eva Poppel, žena grofa Adama Batthyanyja, in dala Janezu Tratnjaku petsto forintov. Oskrbnik Blaž Temlin je po grofovem naročilu pripravil za odkup sužnjev 106 forintov in 96 drobiža. Za ženo in dva otroka, ki so jih leta 1640 odpeljali iz valptovega mlina v Sebeborcih, so za odkupnino zahtevali 130 mernikov pšenice, 100 mernikov rži, 36 mernikov ajde in 6 mernikov ovsa. Iz Bodonec so Turki leta 1643 odpeljali v sužnost osem otrok. Štiri otroke so izpustili brez odkupnine, ostale štiri pa za 11 tolarjev.
Nikolaj Celec je bil ujet skupaj z ženo in dvema sinovoma ter odpeljan v Kanižo. Vrnil se je v Soboto in od leta 1648 do 1650 poslal več pisem grofu Adamu Batthyanyju, v katerem ga prosi za pomoč pri odkupovanju iz suženjstva. V pismu z dne 24. aprila 1648 zvemo, da znaša odkupnina zanj 400 goldinarjev, 15 vatlov rdečega sukna in dve puški. Iz pisem je tudi razvidno, da je odkupnino pošiljal Turkom v več obrokih. Moral je imeti poroke, ki so zagotovili, da bo zbral odkupnino, kajti v enem pismu omenja, da se bo v nasprotnem primeru moral vrniti v Kanižo. Delno je k njegovi odkupnini prispeval tudi grof Adam Batthyany.
Vir: Voje, Ignacij: Slovenci pod pritiskom turškega nasilja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1996, 37-38, 105-106.
Do srede 17. stoletja ni bilo točno določeno, katere vasi pripadajo turški, katere pa habsburški strani. Med črto, ki veže Blatno jezero z ustjem reke Mure na vzhodu ter med štajersko mejo in Rabo na zahodu, je bilo ozemlje, na katerem sta obe strani, vsaka na svoj način, skušali uveljaviti svojo oblast. Turški pogledi v zvezi z vprašanjem meje so se od habsburških precej razlikovali. Habsburški načrti za zgraditev nove mejne krajine med Rabo in Muro kažejo, kako naj bi potekala nova mejna črta. Pas ozemlja, na katerem bi še tekmovali s Turki za oblast, bi se, omejen s sistemom utrdb, precej zožil. Turki so namreč na spornem ozemlju šli precej daleč in zahtevali od prebivalstva "podložništvo" in "plačevanje dajatev". Leta 1636 je prišel spodnji (vzhodni) del Prekmurja v turško področje, in sicer: turniška pražupanija, Martijanci, Sv. Benedikt, Križevci, Gornji Petrovci in vsi slovenski kraji vzhodno od navedenih krajev. Leta 1640 so prišli Turki v prekmurske vasi Melince, Ižakovce in Bistrico ter izterjevali dajatve. V naslednjem letu je paša iz Kaniže zahteval podložništvo od vasi tja do Rabe in okolice Radgone; vsaka vas naj bi poslala po 5 tlačanov s po enim vozom in orodjem. Da so Turki res razširili svojo oblast tudi na severni del Prekmurja, priča listina, ki jo je pisal 26. oktobra 1642 Jurij Flisar iz Gornje Lendave Adamu Batthyaniju v Nemetujvar. Sporoča mu, da so Radovci, Vadarci, Kroplivnik, Motovilci, Gornji trg, Gornja Lendava, Gornja in Dolnja Slaveča turško področje. Ker je bilo gornje Prekmurje v soseščini Örsega, so Turkom plačevali davek tudi Gornji Petrovci, Križevci, Hodoš in župnija Sv. Benedikt. Turške poglede na pripadnost ozemlja prav tako kažejo tudi pohodi, s katerimi so hoteli prebivalce prisiliti k opravljanju dolžnosti - po turškem pojmovanju. Leta 1640 je prišel turški oddelek mimo Sobote do Radgone. Poleta 1641 so ropali vasi v okolici Grada (Gornja Lendava). Plenili so tudi v Dokležovju, v Radovcih, Poznanovcih in v Kovačevcih. Avgusta 1643 so Turki uresničili del groženj. Velika turška pehote - 3000 vojakov - je napadla in izropala vse dele Martijanec. Leta 1648 so oplenili ozemlje proti Rabi, v naslednjem letu pa požgali okolico Sobote. Tudi v času vojne 1663/64 so Turki temeljito prizadeli Prekmurje. Po bitki pri Monoštru leta 1664 je nastopilo za Prekmurje delno olajšanje. Turki v deželi niso izvajali popolne oblasti. Ponovno se je turška oblast uveljavila v letih 1678-1683, ko se je s Turki povezal Imre Thököly in je skupaj s turško vojsko prodiral proti Dunaju. V teh letih se je kot turško področje smatralo celotno Prekmurje in vse madžarsko ozemlje vzhodno od reke Rabe. Ker je turška vojska s Thökölyjevo vojsko korakala čez Prekmurje, je bila pokrajina zelo prizadeta. Leta 1683 so turške čete povzročile strašne požare, med drugim so pogorele cerkve na Tišini, v Markovcih, v Velikih Dolencih in v Lendavi. Turki so takrat napadli Grad in Lendavo.
Dejstvo, da v bližini Prekmurja ni obstajala prava mejna črta, ampak je bil tu pas ozemlja, na katerem je o podložnosti odločala samo sila, govori za to, da je bilo Prekmurje področje dvojne oblasti. Predvsem je pri tem pomembno, da je ostala domača oblast - fevdalci, nespremenjena. Zaradi tega se je prekmursko ozemlje vselej tesneje zbliževalo z ogrskimi pokrajinami pod habsburško oblastjo in ga delilo od turških predelov. Pri obravnavanju vprašanj turške oblasti v Prekmurju se je resnici še najbolj približal Fran Zwitter z ugotovitvijo, da je "ta pokrajina v 17. stoletju ozemlje turških vpadov in bojev, ponekod pa so Turki morali izvrševati celo neke funkcije oblasti". Turki priznavajo pravice domačih fevdalcev, torej tujega oblastnega aparata. Spričo tega so bili prekmurski kmetje izpostavljeni dvostranskemu izkoriščanju, v kolikor so seveda Turki mogli uveljaviti svoje zahteve.
[...]
V 17. stoletju je pod udar turških napadov prišlo Prekmurje. O odpeljanih sužnjih se je ohranilo izredno veliko konkretnih podatkov, prav tako o odkupovanju iz turškega ujetništva. Vse ujetnike so Turki odpeljali v bližnjo Kanižo, kjer je bil sedež ejaleta. Kako nevarni so bili "turški časi" tudi v mirnem obdobju, ko ni bilo vojaških spopadov, pričajo primeri, kako so Turki ropali in odvedli v sužnost mnoge ljudi. V letih 1626, 1630 in 1631 so s področja turniške pražupnije odpeljali v sužnost 230 ljudi. Ohranjena je listina, pisana v madžarskem jeziku, v kateri je poimenski seznam (kar je zelo redko) odpeljanih ljudi iz posameznih vasi (Polana, Čresnovec, Bistrica, Bratonec, Lipovec, Gančane, Rankovci, Turnišče, Nedelica, Gomilice, Brezovica, Lipa, Odranci, Lendava - verjetno zunanji del trga, kajti notranji del je bil zavarovan). Večina ljudi je bilo mladih; v glavnem so bili fantje in dekleta. Ob koncu sporočila je tudi spisek ubitih ljudi. To so bili večinoma gospodarji - očetje, ki so se gotovo upirali, da ne bi članov njihovih družin odpeljali v sužnost.
Iz prve polovice 17. stoletja so ohranjena številna poročila, iz katerih zvemo, koliko ljudi so iz posameznih prekmurskih vasi Turki odpeljali v sužnost (1637 - iz vasi Polana 400 ljudi, Petra Baloga in glavnega slugo soboškega grofa Dionizija Szekyja; 1638 - iz vasi Tešanovci 2 podložnika kovača, mlado ženo in dve dekleti iz Lendave v kraju med Nedelico in Radomožanci; 1639 - vzdolž reke Mure na Bistricah 42 ljudi; 1640 - iz okolice Sobote 3 ljudi, iz valptovega mlina v Sebeborcih ženo in dva otroka, na bregu v Vaneči enega; 1641 - iz Dokležovja 22 ljudi, iz Topolovcev 2 človeka, iz Bankovcev 10 ljudi; 1643 - iz Bodoncev 8 otrok; 1649 iz Tropovcev 41 ljudi.
Turki so ujetnike nekaj časa držali v Kaniži, od koder so sporočali ceno ali pogoje za njihov odkup. V Lendavi so imeli organizacijo, ki se je ukvarjala z odkupovanjem iz turškega ujetništva. Če so Turki katerega od tržanov ugrabili in ga odpeljali s seboj, so bili someščani dolžni, da ga z odkupom osvobodijo. Pri tem jim je pomagal lendavski župnik.
Leta 1641 je bilo iz suženjstva odkupljenih več ljudi iz Puconcev, Mlajtinec, iz Rakičana, iz Kupšinec in Vadarec. Da bi jih odkupili, je bilo treba plačati 4000 tolarjev. Polovico vsote je dal Martin Lipič. Puconce in Polano je vzela v varstvo grofica Eva Poppel, žena grofa Adama Batthyanyja, in dala Janezu Tratnjaku petsto forintov. Oskrbnik Blaž Temlin je po grofovem naročilu pripravil za odkup sužnjev 106 forintov in 96 drobiža. Za ženo in dva otroka, ki so jih leta 1640 odpeljali iz valptovega mlina v Sebeborcih, so za odkupnino zahtevali 130 mernikov pšenice, 100 mernikov rži, 36 mernikov ajde in 6 mernikov ovsa. Iz Bodonec so Turki leta 1643 odpeljali v sužnost osem otrok. Štiri otroke so izpustili brez odkupnine, ostale štiri pa za 11 tolarjev.
Nikolaj Celec je bil ujet skupaj z ženo in dvema sinovoma ter odpeljan v Kanižo. Vrnil se je v Soboto in od leta 1648 do 1650 poslal več pisem grofu Adamu Batthyanyju, v katerem ga prosi za pomoč pri odkupovanju iz suženjstva. V pismu z dne 24. aprila 1648 zvemo, da znaša odkupnina zanj 400 goldinarjev, 15 vatlov rdečega sukna in dve puški. Iz pisem je tudi razvidno, da je odkupnino pošiljal Turkom v več obrokih. Moral je imeti poroke, ki so zagotovili, da bo zbral odkupnino, kajti v enem pismu omenja, da se bo v nasprotnem primeru moral vrniti v Kanižo. Delno je k njegovi odkupnini prispeval tudi grof Adam Batthyany.
Vir: Voje, Ignacij: Slovenci pod pritiskom turškega nasilja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1996, 37-38, 105-106.
Districtus Transmuranus
Ime Prekmurje izhaja iz latinskega izraza "districtus Transmuranus", ki ga prvič zasledimo že v srednjem veku za časa zagrebškega škofa Avguština Gazzota (1304-1323), namreč "Districtus ex altera parte Murae", kar pomeni "okraj onkraj Mure". Sprva se je uporabljal za južni del Prekmurja, kasneje pa se je to poimenovanje razširilo na celotno pokrajino. Za Prekmurje se je skozi zgodovino uporabljal tudi izraz "Slovenska krajina" oz. "Slovenska okroglina", ki je Slovencem pomenil celotno sedanje Prekmurje. Prekmurci so se imenovali Sloveni in svoj jezik so imenovali stari slovenski ali slovenski jezik. Madžari Prekmurcem niso priznavali, da so Slovenci, temveč naj bi bili potomci Vendov, Slovensko krajino pa so imenovali "Totsag" (z imenom "Tot" so Madžari označevali Slovane, na katere so naleteli v Panonski nižini). Rabo tega imena in oznako "vend" za prekmurske Slovence je med drugim zavračal tudi znani prekmurski slovenski domoljub dr. Franc Ivanocy, ki je napisal "toda zaman iščete to besedo v jeziku tega ljudstva, in ker se ljudstvo vedno in tudi danes imenuje "Sloven", je edino ta naziv upravičen in pravilen".
Vir: Peter Štumpf: Jožef Klekl st. (1874-1948) kot publicist v prizadevanju za ohranitev katoliške vere v Slovenski krajini (Prekmurju). Ljubljana: Salve, 2006, 27-29.
Vir: Peter Štumpf: Jožef Klekl st. (1874-1948) kot publicist v prizadevanju za ohranitev katoliške vere v Slovenski krajini (Prekmurju). Ljubljana: Salve, 2006, 27-29.
Naročite se na:
Objave (Atom)
