Bogojina
Kot trg nastopa le v drugi polovici 17. stoletja; in oppido Bagonia (1688), in oppido Bagonya (1690).
Cankova
Najmlajši prekmurski trg. Prvič se omenja šele leta leta 1778 kot oppidum Hidegkuth.
Dobrovnik
Leta 1389 omenjeno kot mesto (civitas). V letih 1403, 1411, 1455, 1469, 1688, 1698 in 1716 omenjeno kot trg. Leta 1469 so imeli v Dobrovniku dolnjelendavski Bánffyji mitniško postajo.
Grad (Gornja Lendava)
Naselje se pozno javlja kot trg, kljub pomembnosti gornjelendavskega gradu v srednjem veku; opidum Felsewlyndwa (1478). V novem veku ohranil tržni značaj tako kot Sobota in Lendava; a város semmi korczot nem fizet (trg ne plačuje nobene zbirce, 1627), in oppiso Fölso Lendva (1698), in oppido Fölsö Lendvensi (1765), Felscho Lendava, Ober-Limpach, ein schlow. Marktflecken (1786).
Martjanci
Kot trg omenjeni v 17. in 18. stoletju; oppidum Martyánc (1627), in oppido Martiancz (1698), Martyancz, ein... Marktflecken (1786).
Murska Sobota
Prvič omenjena kot mesto leta 1366 (civitas Murazumbata). Z označbo civitas je omenjena tudi leta 1431. Od 14. do konca 18. stoletja se s poudarkom omenja kot trg (oppidum); az Muray Szombati városiak (murskosoboški tržani, leta 1627), in oppido Muraiszombat (1689), ex opido Murayszombat (1743), oppidum Muraiszombat (1778), Muraj-Sombath, Olsnitz oder Ujnitz, Sobota, ein schlow. Marktflecken (1786).
Rakičan
Konec 17. stoletja se je uvrstil med prekmurske trge; in oppido Rakicsan (1698).
Šalovci
Trgu Šalovci so v začetku 17. stoletja turška ropanja zadala težki udarec. Med prvimi prekmurskimi kraji je prišel v turško zasedbeno področje (malo pred letom 1627). Kot trg se javlja leta 1627. Nato začne propadati. Leta 1698 se omenja kot vas, ki je bila nekoč trg; possessio Sal, quae olim erat oppidum.
Turnišče
Turniški trg je izmed vseh prekmurskih trgov v svojem arhivu ohranil največ listin, ki pričajo, kako se je trg vztrajno boril za svoje trške svoboščine in jih je tudi uspešno ohranjeval vseskozi, dokler so nekdanji trgi imeli kaj veljave. Najstarejši znani zapis o trgu Turnišče je iz l. 1524 (op. Tornysthya). V 17. in 18. stoletju se dosledno omenja kot trg; oppidum Turnischa (1649), in oppido Turnischa (1669), in oppido Turnische (1688, 1693), in oppido Turnischa (1698), in oppido Turniscse (1720), Turnissa, ein wendischer Marktflecken (1786).
Vir: Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja (Izbrane razprave in članki). Izbral, uredil in spremno besedo napisal Vilko Novak. Murska Sobota: Pomurska založba, 1996, 53-58.
sreda, 20. januar 2010
torek, 19. januar 2010
Turški napadi in ropanja v gornjem Prekmurju
Po letu 1640 je prišel pod turško oblast ne samo dolnji del Prekmurja, ki je bližje Kaniži, ampak tudi gornji del. Če katera vas ni plačevala Turkom davka, so tam več ropali, kakor bomo videli iz ravnanja Turkov v Prekmurju.
Že leta 1605 so Turki šli proti Radgoni in so povzročili veliko škodo.
Spomladi leta 1637 so Turki ujeli in odpeljali v sužnost Petra Baloga in glavnega slugo soboškega grofa Dionizija Széchyja. Naslednjo jesen je dospelo 12 in 13 turških konjenikov v okolico Sobote. Iz Tešanovec so odpeljali v ujetništvo dva podložnika - kovača, prej pa so požgali njuno seno.
Strah pred Turki je bil nenehno navzoč, saj so Turki neprestano grozili vasem. Poleti 1641 so oropali vasi v okolici Grada (Gornje Lendave). Precej ljudi so odpeljali v Kanižo. Zato si je soboški grof Dionizij Széchy prizadeval, da bi v krajih, ki še niso pod turško upravo, namestili vojake.
Blaž Temlin, tajnik v rakičanskem gradu (Dolnji Sóboti), je napisal več pisem grofici Evi Poppel in grofu Adamu Batthyányiju, v katerih govori o turških napadih in ropanjih. Iz teh pisem nam je znano naslednje:
Kaniški Ráci (Turki = Srbi, Rascius!) so junija 1640 odvedli v sužnost tri ljudi. Julija istega leta so Turki odpeljali v sužnost iz valptovega mlina v Sebeborcih ženo in dva otroka. Na bregu v Vaneči pa so 11. avgusta ponoči ubili enega podložnika, enega pa so odpeljali v ujetništvo.
Zadnji dan leta 1640 so Turki ponoči napadli dve vasi: Bistrico in Melince, Bánffyjevo posest. Bistrica je bila podložna Turkom, Melinci pa še ne. Blaž Temlin je opozarjal grofa Adama Batthyányija, da si Turki hočejo podjarmiti vse do nemške meje.
Turki so grozili tudi vasem okoli Sobote. Imeli so namen požgati Rakičan, Soboto in Martjance ter izropati bližnje vasi. Vojske, ki bi se Turkom uprla, ni bilo, zato je Blaž Temlin prosil grofa Adama Batthyányija, naj pošlje v Soboto in Martjance 200 pešcev - vojakov.
19. maja 1641 so kaniški Turki plenili v Dokležovju in so 22 ljudi odvedli v sužnost, štiri ljudi pa so razsekali. V dolnjem Prekmurju je bilo nekaj vasi, ki so bile na neki način že dve leti (od maja 1639) podložne Kaniži. Turkom sta bila podložna trga Beltinci in Dokležovje. Prebivalci le-teh so hodili na delo v Kanižo. Tudi Bakovci in Krog sta bila podložna Turkom.
23. junija 1841 so pridrli iz Kaniže Turki z veliko vojsko v bližino gradu v Gornji Lendavi (Grada). V Radovcih, Poznanovcih in v Kovačevcih so ropali in veliko ljudi odpeljali v sužnost. V Poznanovcih ni ostalo v vasi več kot 10 ljudi.
Veliko škodo so naredili Turki tudi na soboškem gospostvu in sicer v vaseh: Šalamenci, Bodonci, Zenkovci, Puževci, Lemerje, Brezovci, Predanovci in Gorica. Prebivalce so hoteli s silo odpeljati v Kanižo. Strah pred Turki je ljudi pregnal z domov.
Turkom so bile podložne tudi vasi gornjelendavskega gospostva, kjer je gospodaril Dionizij Széchy.
Avgusta 1641 so se iz Kaniže vrnili ujetniki in potrdili govorice, da Turki nameravajo napasti Rakičan, Soboto in Martjance. V gradu pa je bilo samo deset branilcev, zato je bil strah pred Turki toliko večji.
Turki so občasno prišli celo do Radgone. Tako so sredi avgusta 1641 izropali Topolovce in dva človeka odpeljali v sužnost. Ropali so tudi v Bakovcih in odpeljali v ujetništvo deset ljudi. Turki niso prizanašali niti otrokom. Iz Martjanec so jih precej odvedli v ujetništvo.
Dve vasi Lemerje in Predanovci sta tudi bili podložni Turkom. Vsak podložnik iz Lemerja je poslal v Kanižo en bokal (pint) masla. Iz Predanovec pa so nekateri dajali 4 forinte, na posameznika je bil določen bokal (pint) masla.
Leta 1643 je bila vas Tešanovci v prepiru s Kanižo. Ker je v celoti pogorela in bila uničena, so grofje vaščane oprostili davkov, da bi si lahko popravili oz. zgradili hiše.
Junija 1643 so Turki še vedno grozili, da izropajo Soboto, Rakičan in Martjance. Zato so bili ti kraji močno zastraženi in zavarovani.
Na gornjelendavskem območju je padla pod turško oblast tudi vas Radovci.
Avgusta 1643 so Turki uresničili del grožnje. Velika turška pehota, tri tisoč vojakov, je napadla in izropala vse dele Martjanec.
Bodonci so bili pod turško oblastjo od leta 1640. Plačevali so davek Agi Chiarnady in hodili na delo v Kanižo. Kljub temu je avgusta 1643 sam Aga šel z več Turki v Bodonce. Osem otrok so odvedli v sužnost, enega človeka pa so razsekali. Vse hiše v vasi so razrušili. Štiri otroke so izpustili brez odkupnine, ostale štiri pa za enajst sto tolarjev.
Do avgusta 1643 vas Nemčavci ni plačevala davka in ni dala v Kanižo (Turkom) nobenega darila. Zato so si Turki sami vzeli, ko so avgusta 1643 izropali Nemčavce.
Vir: Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja (Izbrane razprave in članki). Izbral, uredil in spremno besedo napisal Vilko Novak. Murska Sobota: Pomurska založba, 1996, 327-328.
Že leta 1605 so Turki šli proti Radgoni in so povzročili veliko škodo.
Spomladi leta 1637 so Turki ujeli in odpeljali v sužnost Petra Baloga in glavnega slugo soboškega grofa Dionizija Széchyja. Naslednjo jesen je dospelo 12 in 13 turških konjenikov v okolico Sobote. Iz Tešanovec so odpeljali v ujetništvo dva podložnika - kovača, prej pa so požgali njuno seno.
Strah pred Turki je bil nenehno navzoč, saj so Turki neprestano grozili vasem. Poleti 1641 so oropali vasi v okolici Grada (Gornje Lendave). Precej ljudi so odpeljali v Kanižo. Zato si je soboški grof Dionizij Széchy prizadeval, da bi v krajih, ki še niso pod turško upravo, namestili vojake.
Blaž Temlin, tajnik v rakičanskem gradu (Dolnji Sóboti), je napisal več pisem grofici Evi Poppel in grofu Adamu Batthyányiju, v katerih govori o turških napadih in ropanjih. Iz teh pisem nam je znano naslednje:
Kaniški Ráci (Turki = Srbi, Rascius!) so junija 1640 odvedli v sužnost tri ljudi. Julija istega leta so Turki odpeljali v sužnost iz valptovega mlina v Sebeborcih ženo in dva otroka. Na bregu v Vaneči pa so 11. avgusta ponoči ubili enega podložnika, enega pa so odpeljali v ujetništvo.
Zadnji dan leta 1640 so Turki ponoči napadli dve vasi: Bistrico in Melince, Bánffyjevo posest. Bistrica je bila podložna Turkom, Melinci pa še ne. Blaž Temlin je opozarjal grofa Adama Batthyányija, da si Turki hočejo podjarmiti vse do nemške meje.
Turki so grozili tudi vasem okoli Sobote. Imeli so namen požgati Rakičan, Soboto in Martjance ter izropati bližnje vasi. Vojske, ki bi se Turkom uprla, ni bilo, zato je Blaž Temlin prosil grofa Adama Batthyányija, naj pošlje v Soboto in Martjance 200 pešcev - vojakov.
19. maja 1641 so kaniški Turki plenili v Dokležovju in so 22 ljudi odvedli v sužnost, štiri ljudi pa so razsekali. V dolnjem Prekmurju je bilo nekaj vasi, ki so bile na neki način že dve leti (od maja 1639) podložne Kaniži. Turkom sta bila podložna trga Beltinci in Dokležovje. Prebivalci le-teh so hodili na delo v Kanižo. Tudi Bakovci in Krog sta bila podložna Turkom.
23. junija 1841 so pridrli iz Kaniže Turki z veliko vojsko v bližino gradu v Gornji Lendavi (Grada). V Radovcih, Poznanovcih in v Kovačevcih so ropali in veliko ljudi odpeljali v sužnost. V Poznanovcih ni ostalo v vasi več kot 10 ljudi.
Veliko škodo so naredili Turki tudi na soboškem gospostvu in sicer v vaseh: Šalamenci, Bodonci, Zenkovci, Puževci, Lemerje, Brezovci, Predanovci in Gorica. Prebivalce so hoteli s silo odpeljati v Kanižo. Strah pred Turki je ljudi pregnal z domov.
Turkom so bile podložne tudi vasi gornjelendavskega gospostva, kjer je gospodaril Dionizij Széchy.
Avgusta 1641 so se iz Kaniže vrnili ujetniki in potrdili govorice, da Turki nameravajo napasti Rakičan, Soboto in Martjance. V gradu pa je bilo samo deset branilcev, zato je bil strah pred Turki toliko večji.
Turki so občasno prišli celo do Radgone. Tako so sredi avgusta 1641 izropali Topolovce in dva človeka odpeljali v sužnost. Ropali so tudi v Bakovcih in odpeljali v ujetništvo deset ljudi. Turki niso prizanašali niti otrokom. Iz Martjanec so jih precej odvedli v ujetništvo.
Dve vasi Lemerje in Predanovci sta tudi bili podložni Turkom. Vsak podložnik iz Lemerja je poslal v Kanižo en bokal (pint) masla. Iz Predanovec pa so nekateri dajali 4 forinte, na posameznika je bil določen bokal (pint) masla.
Leta 1643 je bila vas Tešanovci v prepiru s Kanižo. Ker je v celoti pogorela in bila uničena, so grofje vaščane oprostili davkov, da bi si lahko popravili oz. zgradili hiše.
Junija 1643 so Turki še vedno grozili, da izropajo Soboto, Rakičan in Martjance. Zato so bili ti kraji močno zastraženi in zavarovani.
Na gornjelendavskem območju je padla pod turško oblast tudi vas Radovci.
Avgusta 1643 so Turki uresničili del grožnje. Velika turška pehota, tri tisoč vojakov, je napadla in izropala vse dele Martjanec.
Bodonci so bili pod turško oblastjo od leta 1640. Plačevali so davek Agi Chiarnady in hodili na delo v Kanižo. Kljub temu je avgusta 1643 sam Aga šel z več Turki v Bodonce. Osem otrok so odvedli v sužnost, enega človeka pa so razsekali. Vse hiše v vasi so razrušili. Štiri otroke so izpustili brez odkupnine, ostale štiri pa za enajst sto tolarjev.
Do avgusta 1643 vas Nemčavci ni plačevala davka in ni dala v Kanižo (Turkom) nobenega darila. Zato so si Turki sami vzeli, ko so avgusta 1643 izropali Nemčavce.
Vir: Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja (Izbrane razprave in članki). Izbral, uredil in spremno besedo napisal Vilko Novak. Murska Sobota: Pomurska založba, 1996, 327-328.
Turška oblast v Prekmurju
Po bitki pri Mohaču (1526) so Turki udarili na sever in pustošili tudi v Prekmurju. Poročilo iz leta 1579 pravi, da so po bitki pri Mohaču Turki opustošili vas Rankovce. - Še do leta 1541 se vas Rankovci ni mogla opomoči. Tega leta so bile v vasi le tri družine (urbar 1541).
21. oktobra 1600 je padla mejna trdnjava Velika Kániža v turške roke - in sicer po izdajstvu trdnjavskega poveljnika Jurija Paradeiserja. Padec Kaniže v turške roke je prinesel širši pokrajini žalostno stanje. Turki so močno utrdili kaniški grad in iz njega so skoraj 100 let strahovali daljno okolico tako zelo, da je večina prebivalstva pobegnila, ali se je umaknila v utrjene gradove.
Že 6. januarja 1600 sta poslala turška poveljnika Mehmet in Ibrahim tatarske čete v Mursko dolino, da so z ognjem in mečem pustošile in plenile.
8. januarja 1601 je pisal Ibrahim paša iz Székesfehérvára (Landorfejérvár = Nándorfejérvár) Krištofu Bánffyju v Lendavo, "da vam hočemo dati na znanje, da kraji, ki so pod oblastjo Franca Batthyányija - to je v Örségu" - in po imenu našteje vse kraje - "naj dajejo turškemu cesarju davek, ako hočejo biti njegovi zvesti državljani". Med temi kraji so tudi: Hodoš, Krplivnik in Bükallya (jugovzhodno od Domanjševec). Listina med drugim pravi, "da boste v navedenih vaseh in krajih zares zvesti silnemu turškemu cesarju, vsako leto oddajte paši v Kanižo po sto forintov za cesarja...".
To je primer, kaj so bile dolžne dajati vasi turške oblasti kot redni davek. Sicer pa so ropali in v sužnost odpeljali ljudi v vsakem času. Tudi takrat, ko ni bilo vojno stanje.
Prav zato je navedeno v naslovu listine, ki govori o ljudeh, ki so jih Turki odpeljali v sužnost s področja turniške pražupnije "v času svetega miru".
Leta 1636 je prišel vzhodni del Prekmurja v turško področje - in sicer: turniška pražupnija, Martjanci, Sv. Benedikt, Križevci, Gornji Petrovci in seveda vsi slovenski kraji vzhodno od Turnišča, Martjanec in Sv. Benedikta - kot Kobilje in drugi kraji in vasi.
Srednjeveško Kobilje je bilo v celoti uničeno od Turkov že v začetku 17. stoletja: tako naselje ob Kobiljanskem potoku kot naselje na griču sv. Martina, kjer je bila cerkev.
Leta 1640 je beksinski arhidiakon vizitiral cerkve v svojem arhidiakonatu. Zaradi turške nevarnosti ni šel čez Muro, da bi vizitiral prekmurski okraj. Dolnjelendavski župnik Franc Körmendi je prišel v Selnico v Medžimurju in tam poročal vizitatorju o stanju svoje cerkve.
Kako so Turki širili svoje področje, nam pričata primera v Šalovcih in Vučji gomili. Listnica iz leta 1643 poroča o cerkvenem vinogradu martjanske župnije v Vučji gomili in pravi, da je prišel v turško področje leta 1604.
Isto velja o Šalovcih. Oba kraja sta v soseščini Stražne krajine (Örséga).
Leta 1640 so prišli Turki na Melince, v Ižakovce in Bistrico ter izterjevali dajatve. V naslednjem letu je paša iz Kaniže zahteval podložništvo od vasi tja do Rabe in okolice Radgone.
Leta 1648 in 1653 je imela župnija Zala svoj shod v Železni županiji (v Körmendu). Zalska županija je bila pod turško oblastjo.
Listina iz leta 1648 pravi o Turnišču, da so prebivalci podvrženi grozni oblasti sovražnikov krščanskega imena - in podvrženi ropanju različnih okrog divjajočih sovražnikov.
Da so bili Martjanci tudi pod turško oblastjo, dokazuje spor med luterani in kalvinci, ker so se obrnili leta 1652 za razsodbo na turško oblast v Kanižo.
Po bitki pri Monoštru leta 1664 je nastopilo za Prekmurje delno olajšanje. Turki niso izvajali popolne oblasti v deželi.
Leta 1669 so bile vizitirane cerkve v prekmurskem distriktu (okraju): v Lendavi, Turnišču, Bogojini, Dobrovniku, Reszneku, Csesztregu, Széchiszigetu, Kerka-Szent Miklósu in Szemenju. Ostalo področje prekmurskega distrikta nasproti Kaniži je bilo še vedno turško področje. Ob koncu vizitacijskega zapisnika je dodano: "So še druge župnije v smeri Kaniže, ki jih upravljajo krivoverci in katere nam ni bilo dovoljeno vizitirati tako zaradi strahu pred krivoverci kot pred Turki. Vendar je pri vsem tem nekaj dobrega, ker službuje župnik-licenciat. V teh župnijah delajo katoličanom mnoge neprijetnosti in nasprotovanja, največkrat zaradi zakramenta sv. zakona: zaradi dvoženstva in ropa žen. Kar se ne da drugače ovirati in krotiti, kot po zemljiških gospodih."
Ker je bilo gornje Prekmurje v soseščini Stražne krajine (Örséga), zato je bil ta del tako dolgo v turški odvisnosti kot Örseg. - Ko so zasliševali priče ob vizitaciji leta 1721 v Gornjih Petrovcih, Križevcih, na Hodošu in pri Sv. Benediktu, so priče izjavile, da so morali plačevati davek Turkom. Seveda je bilo to pred letom 1670.
Ponovno se je uveljavila turška oblast v letih 1678-1683, ko se je s Turki povezal Imre Thökölyi in je skupaj s turško vojsko prodiral proti Dunaju.
Splošni zgodovinski atlas izkazuje v teh letih kot turško področje celotno Prekmurje in vse madžarsko ozemlje vzhodno od reke Rabe. - Verjetno je bilo tako stanje v Prekmurju samo v letih 1680-1683.
Ker je turška vojska s Thökölyijevo vojsko korakala čez Prekmurje, zato je bilo zelo prizadeto. Okoli leta 1683 so turške čete povzročile strašne požare in so pogorele cerkve na Tišini, v Markovcih (Čepincih), v Vélikih Dolencih in v Lendavi.
Kako nevarni so bili turški časi tudi v mirnem razdobju, ko ni bilo vojaških spopadov, pričajo primeri, kako so Turki ropali in odvedli v sužnost mnogo ljudi.
Tako so v letih 1626, 1630 in 1631 odpeljali v sužnost s področja turniške pražupnije okoli 230 ljudi.
Vir: Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja (Izbrane razprave in članki). Izbral, uredil in spremno besedo napisal Vilko Novak. Murska Sobota: Pomurska založba, 1996, 322-323.
21. oktobra 1600 je padla mejna trdnjava Velika Kániža v turške roke - in sicer po izdajstvu trdnjavskega poveljnika Jurija Paradeiserja. Padec Kaniže v turške roke je prinesel širši pokrajini žalostno stanje. Turki so močno utrdili kaniški grad in iz njega so skoraj 100 let strahovali daljno okolico tako zelo, da je večina prebivalstva pobegnila, ali se je umaknila v utrjene gradove.
Že 6. januarja 1600 sta poslala turška poveljnika Mehmet in Ibrahim tatarske čete v Mursko dolino, da so z ognjem in mečem pustošile in plenile.
8. januarja 1601 je pisal Ibrahim paša iz Székesfehérvára (Landorfejérvár = Nándorfejérvár) Krištofu Bánffyju v Lendavo, "da vam hočemo dati na znanje, da kraji, ki so pod oblastjo Franca Batthyányija - to je v Örségu" - in po imenu našteje vse kraje - "naj dajejo turškemu cesarju davek, ako hočejo biti njegovi zvesti državljani". Med temi kraji so tudi: Hodoš, Krplivnik in Bükallya (jugovzhodno od Domanjševec). Listina med drugim pravi, "da boste v navedenih vaseh in krajih zares zvesti silnemu turškemu cesarju, vsako leto oddajte paši v Kanižo po sto forintov za cesarja...".
To je primer, kaj so bile dolžne dajati vasi turške oblasti kot redni davek. Sicer pa so ropali in v sužnost odpeljali ljudi v vsakem času. Tudi takrat, ko ni bilo vojno stanje.
Prav zato je navedeno v naslovu listine, ki govori o ljudeh, ki so jih Turki odpeljali v sužnost s področja turniške pražupnije "v času svetega miru".
Leta 1636 je prišel vzhodni del Prekmurja v turško področje - in sicer: turniška pražupnija, Martjanci, Sv. Benedikt, Križevci, Gornji Petrovci in seveda vsi slovenski kraji vzhodno od Turnišča, Martjanec in Sv. Benedikta - kot Kobilje in drugi kraji in vasi.
Srednjeveško Kobilje je bilo v celoti uničeno od Turkov že v začetku 17. stoletja: tako naselje ob Kobiljanskem potoku kot naselje na griču sv. Martina, kjer je bila cerkev.
Leta 1640 je beksinski arhidiakon vizitiral cerkve v svojem arhidiakonatu. Zaradi turške nevarnosti ni šel čez Muro, da bi vizitiral prekmurski okraj. Dolnjelendavski župnik Franc Körmendi je prišel v Selnico v Medžimurju in tam poročal vizitatorju o stanju svoje cerkve.
Kako so Turki širili svoje področje, nam pričata primera v Šalovcih in Vučji gomili. Listnica iz leta 1643 poroča o cerkvenem vinogradu martjanske župnije v Vučji gomili in pravi, da je prišel v turško področje leta 1604.
Isto velja o Šalovcih. Oba kraja sta v soseščini Stražne krajine (Örséga).
Leta 1640 so prišli Turki na Melince, v Ižakovce in Bistrico ter izterjevali dajatve. V naslednjem letu je paša iz Kaniže zahteval podložništvo od vasi tja do Rabe in okolice Radgone.
Leta 1648 in 1653 je imela župnija Zala svoj shod v Železni županiji (v Körmendu). Zalska županija je bila pod turško oblastjo.
Listina iz leta 1648 pravi o Turnišču, da so prebivalci podvrženi grozni oblasti sovražnikov krščanskega imena - in podvrženi ropanju različnih okrog divjajočih sovražnikov.
Da so bili Martjanci tudi pod turško oblastjo, dokazuje spor med luterani in kalvinci, ker so se obrnili leta 1652 za razsodbo na turško oblast v Kanižo.
Po bitki pri Monoštru leta 1664 je nastopilo za Prekmurje delno olajšanje. Turki niso izvajali popolne oblasti v deželi.
Leta 1669 so bile vizitirane cerkve v prekmurskem distriktu (okraju): v Lendavi, Turnišču, Bogojini, Dobrovniku, Reszneku, Csesztregu, Széchiszigetu, Kerka-Szent Miklósu in Szemenju. Ostalo področje prekmurskega distrikta nasproti Kaniži je bilo še vedno turško področje. Ob koncu vizitacijskega zapisnika je dodano: "So še druge župnije v smeri Kaniže, ki jih upravljajo krivoverci in katere nam ni bilo dovoljeno vizitirati tako zaradi strahu pred krivoverci kot pred Turki. Vendar je pri vsem tem nekaj dobrega, ker službuje župnik-licenciat. V teh župnijah delajo katoličanom mnoge neprijetnosti in nasprotovanja, največkrat zaradi zakramenta sv. zakona: zaradi dvoženstva in ropa žen. Kar se ne da drugače ovirati in krotiti, kot po zemljiških gospodih."
Ker je bilo gornje Prekmurje v soseščini Stražne krajine (Örséga), zato je bil ta del tako dolgo v turški odvisnosti kot Örseg. - Ko so zasliševali priče ob vizitaciji leta 1721 v Gornjih Petrovcih, Križevcih, na Hodošu in pri Sv. Benediktu, so priče izjavile, da so morali plačevati davek Turkom. Seveda je bilo to pred letom 1670.
Ponovno se je uveljavila turška oblast v letih 1678-1683, ko se je s Turki povezal Imre Thökölyi in je skupaj s turško vojsko prodiral proti Dunaju.
Splošni zgodovinski atlas izkazuje v teh letih kot turško področje celotno Prekmurje in vse madžarsko ozemlje vzhodno od reke Rabe. - Verjetno je bilo tako stanje v Prekmurju samo v letih 1680-1683.
Ker je turška vojska s Thökölyijevo vojsko korakala čez Prekmurje, zato je bilo zelo prizadeto. Okoli leta 1683 so turške čete povzročile strašne požare in so pogorele cerkve na Tišini, v Markovcih (Čepincih), v Vélikih Dolencih in v Lendavi.
Kako nevarni so bili turški časi tudi v mirnem razdobju, ko ni bilo vojaških spopadov, pričajo primeri, kako so Turki ropali in odvedli v sužnost mnogo ljudi.
Tako so v letih 1626, 1630 in 1631 odpeljali v sužnost s področja turniške pražupnije okoli 230 ljudi.
Vir: Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja (Izbrane razprave in članki). Izbral, uredil in spremno besedo napisal Vilko Novak. Murska Sobota: Pomurska založba, 1996, 322-323.
Naročite se na:
Objave (Atom)
