sreda, 10. marec 2010

Zgodovinski pregled cerkvene uprave v Prekmurju

Od leta 798 naprej je v podrejenosti salzburškemu nadškofu vodil misijonsko delo in cerkveno upravo v Karantaniji in Spodnji Panoniji pomožni škof - "karantanski korepiskop". Pokrajinska škofa Teodorik in Oton sta združevala Slovence zahodno in vzhodno od reke Mure v isti cerkvenoupravni enoti med leti 798-850. Isto stanje se je nadaljevalo v času korepiskopov Salamona, Engelfrida, Alarika in Ditriha med leti 874-923. Zemljepisna lega, isti jezik in skupni cilj: sveta vera - so narekovali način cerkvene uprave, ki je združeval panonske Slovence s karantanskimi.

Za karantanskega pokrajinskega škofa Otona (pred letom 850) je bila spodnja Panonija odtegnjena njegovi oblast in bila neposredno podrejena Salzburgu. Nadškofova desna roka je postal prvi duhovnik v Pribinovem Blatogradu. Prvi nadduhovnik v Spodnji Panoniji je bil dvorni duhovnik Domonik leta 850. Kot višji duhovnik je opravljal službo predstojnika nad ostalo duhovščino in je v nadškofovi odvisnosti vodil dušnopastirsko službo v Pribinovi deželi. Naslednji nadduhovniki so bili: Svarnagal z diakoni in kleriki (zaupana mu je bila vzgoja duhovniškega naraščaja), Altfrid, ki ga je nadškof Adalvin posvetil v arhiprezbitera z izrecnim pooblastilom za vodilno dušnopastirsko službo čez ves narod (commendans illi claves ecclesiae post illum totius populi gerendum), ter zadnji arhiprezbiter Rihpald do Metodovega prihoda v Blatograd.

Na to salzburško cerkvenoupravno osnovo in začeto misijonsko delo med panonskimi Slovenci sta se naslonila sv. brata Ciril in Metod ob prihodu h knezu Koclju. Njuna apostolska vnema in podobni jezik sta osvojila srca panonske duhovščine in učencev bogoslovne šole v Kocljevem Blatogradu, tako da sta v kratkem času dosegla čudovite uspehe med panonskimi Slovenci, tudi med tistimi, ki so bivali na sedanjem prekmurskem ozemlju. V prvem obdobju (869-874) je bilo namreč težišče Metodove nadškofije v Blatogradu in na njegovem območju. Kakor nam priča madžarska upravna ureditev iz prvih stoletij, je spadalo tudi prekmursko ozemlje v neposredno območje Blatograda. Iz bogoslovne šole v Kocljevem Blatogradu je bilo gotovo nekaj klerikov panonskih Slovencev, ki sta jih vodila sv. brata v Rim, da so bili posvečeni za duhovnike.

S prihodom Madžarov krščanstvo v Spodnji Panoniji ni bilo prekinjeno. To dokazujejo tudi imena svetnikov, ki so jih častili v Spodnji Panoniji tik pred prihodom Madžarov, na primer ime mučenca sv. Adrijana, kateremu v čast je posvetil cerkev salzburški nadškof Liupram v Blatogradu med leti 850-868. O tej cerkvi pravi Conversio: "In qua ecclesia Adrianus martyr humatus pausat". V Prekmurju sta dve krajevni imeni, ki izvirata od osebnega imena Adrijan: Odranci (1397: Adrianch) in Adrijanci pri Gornjih Petrovcih (1336: Adrian). Ti krajevni imeni opozarjata na dejstvo, da je bilo slovensko prebivalstvo v Prekmurju povezano s Pribinovim in Kocljevim Blatogradom in s češčenjem sv. Adrijana, ker so dajali svojim otrokom ob krstu ime mučenca sv. Adrijana, kateremu je bila posvečena cerkev v Blatogradu in katere temelji so ohranjeni še danes.

Pod madžarsko cerkveno upravo je Prekmurje lahko prišlo šele po ustanovitvi zahodnih madžarskih škofij, kar se je zgodilo v Györu okoli leta 998 in v Veszprému leta 1002. Toda po ustanovitvi omenjenih dveh škofij ni prišlo do takojšnje podreditve sedanjega prekmurskega ozemlja pod madžarsko cerkveno upravo. Madžari so se namreč po porazu na Leškem polju 955 umaknili v notranjost. Prvotna madžarska meja je med leti 955-1075 potekala vzhodno od Prekmurja. V tem času je prekmursko ozemlje zopet upravljal Salzburg, kolikor je bilo pač mogoče zaradi nestalnih in nemirnih razmer. Prekmurje je bilo pritegnjeno v madžarsko civilno in istočasno v cerkveno upravo šele v času, ko so Madžari zasedli Slavonijo (okoli leta 1090), torej pod madžarskim kraljem sv. Ladislavom I (1077-1095).

Po zasedbi Slavonije je Ladislav za priključene dežele okoli leta 1094 ustanovil novo škofijo s sedežem v Zagrebu. Ker je bilo Prekmurje šele takrat pritegnjeno v madžarsko politično upravo, so ga cerkvenoupravno podredili novoustanovljeni škofiji v Zagrebu, torej škofiji, ki je bila ustanovljena za priključene kraje. Domneva se, da je bilo prvotno celotno sedanje Prekmurje podrejeno Zagrebu. Pri organizaciji civilne uprave pa je bilo Prekmurje razdeljeno: gornji del Prekmurja je bil pritegnjen k županiji s središčem v Vasváru (Ferrum Castrum), dolnji del pa k županiji s sedežem v Zalaváru (nekdanjem Blatenskem kostelu). To je bil vzrok, da so nastala trenja glede škofijske meje med škofijami na področju Prekmurja.

Velja omeniti, da so prišli zagrebški ustanovitvi na pomoč duhovniki iz sosednjih madžarskih županij, kar časovno sovpada z ustanovitvijo benediktinske opatije "de Borchi" pri Sv. Benediktu v Prekmurju leta 1093. Redovniki so morali priti iz opatije v Blatenskem kostelu - Zalaváru. To je bila edina opatija, ki je obstajala v županiji Zala v 11. stoletju. Med člani samostanske družine jih je morala biti večina slovenskega rodu. Le na ta način so mogli prevzeti dušnopastirsko službo v novoustanovljeni zagrebški škofiji - in v veliki meri v Prekmurju, ki je bilo priključeno zagrebški škofiji. Iz tega moremo sklepati, da so vodili dušnopastirstvo v Prekmurju v 11-13. stoletju predvsem benediktinski duhovniki s središčnem pri Sv. Benediktu v Kančovcih. Zgraditev cerkve sv. Venčeslava v Domanjševcih, ki se omenja leta 1208, moremo pripisovati benediktinskim redovnikom pri Sv. Benediktu, ki naj bi jo zgradili v 12. stoletju. Na splošno bi mogli presoditi, da je benediktinska opatija pri Sv. Benediktu prenehala obstajati v 13. stoletju. V 13. stoletju se pojavijo v Soboti, Selu in tudi pri Gradu ivanovci. Tudi ivanovci so odigrali važno vlogo v dušnem pastirstvu v Prekmurju v času od 13.-15. stoletja.

Ob ustanovitvi Györske škofije leta 998 je bila škofiji podrejena Železna županija (Vas). Ozemlje Železne županije je bilo okoli leta 1091 povečano za gornje Prekmurje, vendar je bilo Prekmurje kot priključeni del podrejeno novoustanovljeni škofiji v Zagrebu. Sčasoma si je začela györska škofija lastiti celotno ozemlje Železne županije, torej tudi gornje Prekmurje. Prišlo je do spora leta 1176, o katerem je razpravljal cerkveni zbor v Györu. Obveljala je razsodba madžarskega kralja, ki je posegel vmes in odločil, da se cerkvena meja ravna po županijski meji.

Tudi Veszprém si je prizadeval izriniti Zagreb z ozemlja, ki je bilo v civilni upravi Zalske županije. Šlo je za ozemlje dolnjega Prekmurja in vseh župnij severno od Mure v beksinskem arhidiakonatu ter za Medmurje. Prvi znani spor glede škofijske meje med Zagrebom in Veszprénom je bil obravnavan leta 1249. Razsodniki so za mejo med Veszprénom in Zagrebom določili reko Muro. Iz razsodbe je razvidno, da je Zagreb pred letom 1248 upravljal ozemlje severno od Mure. Ta razsodba ni obveljala. Zagreb je že leta 1256 spet pobiral desetino v beksinskem arhidiakonatu.

Hujši spor je vzplamtel leta 1398, ko je vmes posegel madžarski kralj Sigismund. Ta je izvedel, da hočejo dolnjelendavski Bánffyji odtrgati "prekmurske župnike" (plebanos vestros Transmuratos) od zagrebške škofije, h kateri pripadajo vedno in od davna (ad dyocesim ecclesie Zagrabiensis semper et ab antiquo pertinentes), in jih priključiti vespremski škofiji. Zato kralj naroča Bánffyjem, da župnike znova prisilijo k pokorščini. Verjetno gre za župnije, ki so bile v 14. stoletju že pomadžarjene in so bile vzhodno in južno od Lendave ter severno od reke Mure.

V srednjem veku je imel Györ v najjužnejšem delu svojega škofijskega ozemlja poseben arhidiakonat, katerega sedež je bil leta 1331 v Murski Soboti. O tem poroča listina iz körmendskega arhiva, v kateri je zapisano: "Archidiaconus de Beelmura". Krajevno ime Belmura je drugo ime za Mursko Soboto. Arhidiakon rezidira v Soboti v času, ko je bila Murska Sobota mesto (civitas), ne le trg (oppidum). Papež Bonifacij IX. je leta 1394 soboškega župnika Mihaela imenoval za györskega kanonika. Na tem ozemlju najdemo posebno cerkveno zgodovinsko ozemeljsko enoto, v kateri so bile združene slovenske župnije v Železni županiji in so jo v györski administrativni terminologiji označevali z izrazom "Tótság", Slovenci, torej domačini, pa so jo imenovali Slovenska okroglina (krajina).

Z imenom Tótság je označeno tudi sedaj ponemčeno ozemlje župnij Dobre in Sv. Martina ob Rabi ter madžarske župnije Velemér, tako da smemo sklepati, da poimenovanje datira iz dobe, ko so bile te župnije še slovenske, to se pravi, iz prvega stoletja pripadnosti murskosoboške dekanije v Györ (11.-12. stoletje). Poimenovanje je ostalo v rabi, dokler niso dekanije na pobudo dekana dr. Franca Ivanocyja preimenovali v Dekanija Murska Sobota. Izraz "Tót" je namreč dobil zaničljiv prizvok.

Začetki protestantizma na prekmurskem ozemlju segajo v prvo polovico 16. stoletja. Pospeševatelji reformacije so bili zemljiški gospodje. Tipično za prekmurski protestantizem je dejstvo, da je bila vera podložnikov odvisna od zemljiških gospodov. Višja cerkvena oblast je bila daleč in brez moči proti posestnim gospodom. V začetku protestantizma so morali zaradi nastopa zemljiških gospodov katoliški duhovniki zapustiti župnije. Nekateri preganjani duhovniki so sicer ostali v zaledju med ljudstvom. Tako je pri martjanski podružnici deloval v začetku XVII. stoletja duhovnik, katerega naziva vizitacija iz l. 1627 "néminemü pápista pap" (neki papinski duhovnik). Tudi podložno ljudstvo so po vzgledu posestnih gospodov skušali pridobiti za novo vero. Ker več kot 80 let ni imelo rednih katoliških dušnih pastirjev, je razumljiva ugotovitev vizitacije iz l. 1698, da je od vsega prebivalstva le majhen odstotek katoličanov.

Protestantsko gibanje je prišlo v Prekmurje predvsem iz Ogrske in tudi iz Nemčije. Lendavska grofovska družina Bánffy se je že sredi 16. stoletja, kot prva v Prekmurju opredelila za protestantizem, saj je ta družina imela že vrsto let razvite trgovske stike (predvsem izvoz vina) z avstrijskimi in slovaškimi mesti. Nikolaj Bánffy (1547-1593) se je leta 1570 poročil z vneto luteranko Urško Zrinjski, najmlajšo hčerko Nikolaja Zrinjskega. Krstni boter Nikolajevih otrok je bil učitelj in pozneje predikant Jurij Kulcsár, ki je bival v Lendavi kot ignanec pod zaščito Nikolaja Bánffyja. Po Kulcsárjevi želji je Nikolaj Bánffy v Lendavo poklical tiskarnarja Rudolfa Hoffhalterja; tiskarna je tam delovala že leta 1573. V tej tiskarni je Jurij Kulcsár izdal tri madžarska dela, ki so bile prve tiskane knjige na ozemlju današnje Slovenije.

Ena prvih organiziranih slovenskih protestantskih skupnosti v Prekmurju je bila pri Sv. Benediktu. Poleg grofov so k razširitvi protestantizma bistveno pripomogli prvi domači šolani pridigarji. Že leta 1576 so imeli protestanti svojo sinodo v Sárvaru pod pokroviteljstvom Franca Nádasdyja in Baltazarja Batthányja, kjer so izvolili svojega škofa - superintendenta Mateja Szegedija. Protiutež protestantski sinodi je bila sinoda v Sombotelu leta 1579, kjer se je Györska škofijska duhovščina uradno ukvarjala z reformacijo kot verskim problemom. Na sinodo so bili povabljeni vsi duhovniki. Protestantsko misleči duhovniki se niso odzvali pozivu, ker so zaupali varstvu zemljiškega gospoda Franca Nádasdyja. Okoli leta 1590 so v župnijah gornjega Prekmurja v celoti prevzeli cerkveno upravo evangeličani in jo obdržali do leta 1672. Za 80 let je bila tako prekinjena györska škofijska cerkvena uprava v gornjem Prekmurju.

Velja omeniti, da je v času vladanja kralja Rudolfa (1576-1608), še posebej pa njegovega namestnika za Dolnjo Štajersko nadvojvode Ferdinanda Habsburškega, ki je strl moč deželnih stanov v septembru in ki je v oktobru 1598 začel izganjati protestantske duhovnike in učitelje iz Štajerske in Kranjske, v kraje med Muro in Rabo prišlo veliko število beguncev iz teh dveh dežel, ki so našli zavetje pri zemljiški gospodi Nádasdyjev na Petanjcih in Széchyjevih pri Gradu in v Soboti.

Vzporedno z luteranstvom se je po Prekmurju širil kalvinizem in dosegel višek za gornjelendavskega Tomaža Széchyja, ki je bil kalvincem pod vplivom druge žene Katarine Batthyány bolj naklonjen kot luteranom. Že v tem času so tudi kalvinci izvedli cerkveno organizacijo. Samostojni kalvinski dekanat južno od Rabe je obstajal od leta 1595 do leta 1624, ko se je združil z németujvársko kalvinsko dekanijo. Od 1612 do 1616 je bil dekan Martin Perlaki s sedežem pri Sv. Juriju. Njegov naslednik Peter Bereczky se je moral na pritisk luteranov umakniti iz Sv. Jurija. S smrtjo Tomaža Széchyja so kalvinci izgubili svojo oporo, ker so se Tomaževi potomci zavzemali za luteranstvo. Luterani so pod vplivom luteranskih verskih središč v tem delu Ogrske in pod vplivom Eve Poppel (soproga Franca Batthyányja, vplivnega zemljiškega gospoda), ki je ščitila luteranske pridigarje in učitelje v prvi polovici 17. stoletja, prevzeli kalvinistične postojanke. Po tem obdobju se kalvinistična smer ni mogla več uveljaviti. Kljub posredovanju kalvinskega škofa Štefana Pathaya pri soboškem grofu leta 1623 od luteranov razbit prekmurski kalvinski dekanat ni bil obnovljen. Kalvinizem se je najdalje obdržal v Martjancih, kjer je imel oporo v Mihaelu Domjanu. Martjanci so bili kalvinska župnija od leta 1595 do srede 17. stoletja.

Katoliški opat vizitator Štefan Kazó je menil, da se je reformacija v soboški dekaniji in v vsej Železni županiji razširila zaradi pogostih vojn in zaradi velike brezbrižnosti cerkvene in svetne gosposke. Györska škofija se je malo zanimala za dušno pastirstvo na terenu. V celem 17. stoletju je izvedla le eno vizitacijo svojih cerkva, in še to leta 1697/98. V istem stoletju je izvedla zagrebška škofija nič manj kot devet vizitacij svojih župnij v dolnjem Prekmurju, in sicer v letih 1640, 1649, 1669, 1688, 1690, 1691, 1692, 1693, 1698. Podatki kažejo, da je bila v župnijah zagrebške škofije ohranjena katoliška vera, v györski pa ne.

Po mnenju Ivana Zelka je reformacija, združena s turškimi napadi, za stoletja zavrla slovensko kulturo v Prekmurju. Navaja divjaško uničevanje katoliških cerkva in umetnosti s strani protestantskih trum. Ko sta turška nevarnost in reformacija prenehali, so v krajih, kjer so bili verniki katoličani, cerkve popravili ali ponovno pozidali in so se ohranile do danes. Po vaseh, kjer se je ohranilo luteranstvo, pa so stare cerkve in kapele propadle in jih danes ni več.

Katoliška obnova je zaradi pomanjkanja duhovščine zelo počasi napredovala. Za soboško dekanijo lahko trdimo, da je rekatolizacija trajala 60 let, in sicer od leta 1672, ko je bila luteranom odvzeta prva župnija G. Lendava, pa do leta 1733, ko je moral zadnji pastor zapustiti nekdaj katoliško župnijo Sv. Benedikt. Pri protireformaciji so bili poleg državne politike Leopolda I. velikega pomena zemljiški gospodje. Kakor so v začetku reformacije prav oni vodili svoje podložnike v novo vero, postavljali pri cerkvah protestantsko misleče duhovnike ter odstavili katoliške, prav tako so bili tudi v času katoliške obnove v glavnem zemljiški gospodje tisti, ki so v soboški dekaniji odstranjevali predikante in izročali cerkve katoličanom.

Ob prevzemu cerkva od protestantov leta 1672 pa je nastala težava, ker v soboški dekaniji ni bilo katoliških duhovnikov. Kolikor jih je bilo, so bili iz sosednjih škofij. Največjo vrzel so izpolnili laični uslužbenci licenciati, ki so vodili župnijo in imeli skrb za cerkveno premoženje. Ker ni bilo katoliškega duhovnika so morali skrbeti, da bi se cerkve zopet ne polastili protestanti, kakor se je dejansko zgodilo v Martjancih pred letom 1725. Licenciati so bili verni pošteni možje, primerno izobraženi, ki so prejeli od škofa ali škofovega pooblaščenca dovoljenje (licentiam), da smejo učiti vernike verske resnice, krščevati, poročati in pokopavati mrliče. Gre za edinstven primer v slovenski cerkveni zgodovini. Služba licenciatov je v soboški dekaniji prenehala v letih 1756 in 1757.

Življenje katoliških duhovnikov sredi bojevitih luteranskih vernikov ni bilo lahko in tudi njihove gmotne razmere so bile slabše. Šele po letu 1730 so v györsko bogoslovje prihajali tudi bogoslovci iz distrikta "Tótság". Okoli leta 1731 so v dekaniji začeli pisati matične knjige. Leta 1732 in 1733 so bile katoličanom vrnjene vse cerkve v soboški dekaniji. Zaradi velikega pomanjkanja katoliških duhovnikov pa je bilo redno dušno pastirstvo uvedeno šele v drugi polovici 18. stoletja.

V obdobju 1672-1733 torej še ni bilo prave katoliške obnove, temveč le ponovna pridobitev cerkva, ki so bile odvzete protestantom. Resnično obdobje katoliške verske obnove je bilo v letih 1733-1804, ki ga označujejo rednejše dušno pastirstvo v dekaniji, velikopotezne obnove cerkva, prenehanje licenciatskih služb (leta 1757), množična spreobrnjenja in prizadevanje za zadostno število duhovnikov, tudi iz vrst konvertitov.

Na pojav novih domačih duhovnikov v dekaniji je vplivala köszeška sirotišnica Kelcz-Adelffy skupaj s köszeško gimnazijo, ki so jo ustanovili leta 1741 in sicer za revne otroke predvsem protestantskih staršev, ki so želeli biti vzgojeni v katoliški veri. Celotno vzgojo v zavodu so od leta 1749 do 1773 vodili jezuiti. Po oporoki Antala Adelffyja, ki je po ženi iz Bakovec podedoval obširna posestva v Slovenski okroglini, so imeli prednost za sprejem v köszeško sirotišnico in gimnazijo prekmurski Slovenci.

Po letu 1749 so v Köszegu sprva študirali le redki, po letu 1768 pa čedalje številnejši fantje iz soboške dekanije. Iz soboške dekanije jih je bilo največ iz luteranskih družin z namenom, da bi konvertirali. Ko so fante v župnijski šoli spoznali za študijsko sposobne, so jih na priporočilo domačega župnika, še bolj pa dekana, sprejeli v gimnazijo v Köszegu. Edina pot, ki je iz Prekmurja vodila na györsko bogoslovje je šla prek köszeške gimnazije.

Köszeško gimnazijo so kasneje prizadele reforme Jožefa II. V letih 1787-1800 je prenehala delovati in se je morala zaradi državne odredbe preseliti v Bratislavo, kjer je deloval podoben centralni zavod za vzgojo mladine. Vendar pa se veliko število dijakov iz soboške dekanije ni moglo vživeti v novi položaj. Bili so veliko bolj oddaljeni od doma ter zapostavljeni v hrani in obleki. Neugoden dnevni red in prisilno vživljanje v madžarsko jezikovno okolje jih je tako odbijalo, da so hoteli pustiti študij in oditi domov. Leta 1790 se je zato škof Szily potegoval za vrnitev gimnazije v Köszeg in za povračilo njenega premoženja. V vlogi na mestni svet v Bratislavi navaja kot razlog "dijake iz Tótsága". Škof opozarja na nevarnost pomanjkanja duhovnikov v Slovenski krajini, ki bi lahko bilo usodno, če gimnazije ne bi vrnili v Köszeg. Škofu se je zdelo vredno, da je gimnazija v Köszegu ali v Sombotelu že zaradi slovenskih dijakov, ker sicer ne bo gojencev s tega jezikovnega območja. Škof je pri svojem prizadevanju uspel, saj so prekmurski dijaki bivali v köszeški sirotišnici in študirali v tamkajšnji gimnaziji celo 19. stoletje vse do leta 1920.

Najbolj znan dekan soboške dekanije je bil v 18. stoletju Mikloš Küzmič (1737-1804), ki je s svojimi knjigami živel v spominu vernega prekmurskega ljudstva še stoletje pozneje. Službo dekana je opravljal v letih 1777-1804 pri Sv. Benediktu na Goričkem (danes Kančevci). Njegovo delovanje je bilo tesno povezano s poreformacijsko versko obnovo soboške dekanije. Mikloš Küzmič je s katoliško slovensko književnostjo, z delom za duhovniške poklice in z verskim šolstvom prebujal nacionalno zavest in utrjeval katoliško vero ne samo v lastni dekaniji, ampak v celi Slovenski krajini.

Po skoraj sedemstoletni cerkvenopravni in dušnopastirski razcepljenosti so bili prekmurski Slovenci končno združeni v sombotelski škofiji, ki jo je dne 17. februarja 1777 ustanovila cesarica Marija Terezija. V tem obdobju je bila v celotni avstro-ogrski državi izvršena obsežna cerkvenoupravna sprememba. Eden izmed razlogov za ustanovitev sombotelske škofije je bila tudi neprestana borba vespremske škofije za teritorij zagrebške škofije severno od reke Mure in Medmurja. Iz zagrebške škofije je bil k novoustanovljeni škofiji priključen ves distrikt Transmuranus s 16 župnijami, to je ozemlje severno od Mure. Iz györske škofije je sombotelski škofiji pripadla celotna Železna županija in s tem gornje Prekmurje. Po podatkih vizitacijskega zapisnika iz leta 1778 je bilo takrat v Prekmurju okoli 35.564 prebivalcev; od teh 26.757 katoličanov in 8807 evangeličanov in kalvincev.

Ustanovitev nove škofije je napovedovala lepšo prihodnost tudi v političnem, verskem, in še posebej kulturnem življenju Slovenske krajine. Združitev je ugodno vplivala na prebivalstvo. Ena in ista uprava je versko razdeljeno prebivalstvo soboške dekanije okrepila, vpliv Hrvatov pa se je na dolnje Prekmurje zmanjšal. S tem se je dvignila verska, kulturna in narodna zavest Slovencev v Prekmurju.

Prvi škof János Szily (1777-1799) je imel ne glede na svojo narodnost velike zasluge za prekmurske Slovence. Leta 1778 je obiskal vse prekmurske župnije in se seznanil z verskim in prosvetnim stanjem pri Slovencih. Videl je, da katoličani nimajo svojih knjig za cerkev in za župnijske šole. Dekanu Miklošu Küzmiču je omogočil tiskanje njegovih knjig, ki so imele velik pomen na cerkvenem in prosvetnem področju. Küzmič je priskrbel tri knjige za cerkev (nedeljski evangeliji in 2 molitvenika) in štiri knjige za župnijske šole (katekizem, zgodbe sv. pisma in dva abecednika). Küzmičeva "Molitvena knjiga" je doživela okoli 30 ponatisov, njegovi evangeliji pa so bili v rabi v cerkvah Prekmurja 150 let. Veliko skrb je škof posvetil tudi duhovnim poklicem. Posebno skrb za slovenski duhovniški naraščaj za potrebe dekanije je nosila predvsem dekanijska duhovščina. Podatek, da je od leta 1777 do 1804, ko je bil Mikloš Küzmič dekan, študiralo na gimnaziji v Köszegu 123 slovenskih dijakov, pove veliko o sodelovanju med škofom in dekanom, kot tudi o skrbi za večje število domačih izobražencev. Sam Mikloš Küzmič to potrjuje, ko piše škofu: "Mi pa se šele sedaj prebujamo in prav to moramo šteti med zasluge vaše presvetlosti." Cerkev je bila s slovensko pridigo in z veroukom v slovenskem jeziku izjemno pomemben dejavnik, da je ljudstvo ohranilo narodno zavest.

Že v času četrtega sombotelskega škofa Andrása Böleja (1824-1843) pa je nastopil v Prekmurju madžarski nacionalizem. V župnijskih šolah se je moral od leta 1828 poučevati madžarski jezik, o znanju katerega se je škof sam prepričeval ob birmovanju. Od duhovnikov, nameščenih na slovenskih župnijah, je zahteval pisanje matičnih knjig v madžarščini, kar je podkrepil s strogim ukazom leta 1842. Po Bölejevi smrti je madžarski pritisk nekoliko popustil, v času sedmega sombotelskega škofa Imreja Száboja (1869-1881) pa je zaživel še silneje. Ta škof je izredno pozornost posvetil šoli. Pod vplivom liberalizma se je že prej kot madžarska vlada potegoval za pouk madžarščine, kar je razvidno iz njegovih okrožnic. To je bila doba najhujše madžarizacije v Prekmurju, ki je trajala do leta 1919. Dr. Franc Rogač, poznejši škof v Pečuhu, piše o njem leta 1915: "Navdušenost prebujenja madžarskega naroda in s tem povezane nekatere napake niso šle mimo njegove duše brez posledic. V mnogih krajih je duhovništvo za narodno misel zgubilo cerkveni čut, podleglo ozračju svoje dobe, prisluhnilo krilaticam, ki so bile vržene med ljudstvo in spolzelo na široko področje liberalizma, ki ni nič drugega kot najskrajnejši verski indiferentizem - brezbrižnost za vero."

Po prvi svetovni vojni je Sombotel cerkveno upravljal Prekmurje še do 1. decembra 1923. Tudi druge veroizpovedi so imele po razpadu Avstro-Ogrske svoje upravne sedeže v krajih, ki so po nastanku nove državne meje Kraljevine SHS ostali na madžarski strani. Generalna vikarja sombotelskega škofa sta bila Janoš Slepec za soboško in Florijan Strausz za lendavsko dekanijo. Oba sta bila po rodu Madžara in sta nasprotovala priključitvi Prekmurja k Jugoslaviji. Drugi katoliški duhovniki so se zavzemali za avtonomijo Prekmurja bodisi v okviru Madžarske bodisi v okviru Jugoslavije. Omeniti velja prizadevanja Jožefa Klekla st., ki se je naslonil na pomoč štajerskih katoliških politikov in ustanovil Kmečko zvezo za Prekmurje, politično organizacijo SLS. Klekl je imel močno oporo pri dr. Matiji Slaviču, Josipu Hohnjecu in dr. Antonu Korošcu. Leta 1921 je poskus ljubljanskega škofa dr. Antona Bonaventure Jegliča, da bi Prekmurje postalo samostojna škofija, propadel. Duhovniki Kleklu o tem niso hoteli dati svojega mnenja. Za duhovnike je bilo neprijetno, da je škof Jeglič sprožil pobudo prek Klekla, ki je bil "samo" upokojeni župnik, in ne prek generalnih vikarjev J. Slepca in F. Strausza.

Z odlokom apostolske nunciature v Beogradu z dne 1. nov. 1923, št. 1882, veljavnim s 1. dec. 1923, je postal apostolski administrator Prekmurja lavantinsko-mariborski škof dr. Andrej Karlin. Klekl ni bil zadovoljen z dejstvom, da je mariborski škof tudi apostolski administrator Prekmurja, kar so vedeli tudi v Mariboru, kjer so ga prezirali. Lavantinska apostolska administratura ni dovolj upoštevala posebnih razmer prekmurskih Slovencev in je takoj vsiljevala knjižni jezik v cerkve in kateheze. V tem pogledu ni bila dosti boljša od madžarizatorjev, saj je uničevala svojstveno prekmursko slovensko identiteto. Škof dr. Karlin je v prekmurskih šolah prepovedal rabo Katoličanskega katekizmuša, ki ga je Ivan Baša priredil v prekmurščini. To je med duhovščino vzbudilo nezaupanje in nezadovoljstvo. Tudi Klekl je pri škofu Karlinu in pozneje tudi pri škofu Tomažiču izgubil zaupanje. Ivan Jerič in Klekl sta ob neki priliki obiskala mariborskega škofa dr. Ivana Jožefa Tomažiča, da bi mu razložila stanje v Prekmurju, vendar ju je škof takoj odslovil: "Z vama o prekmurskih zadevah nimam več kaj govoriti!"
 
Ko so 18. aprila 1941 Prekmurje zasedle madžarske čete, je imenoval mariborski škof dr. Ivan Tomažič -24. aprila 1941- Ivana Jeriča, lendavskega dekana, za generalnega vikarja v Prekmurju. Dekan Ivan Jerič je upravljal službo gen. vikarja od 24. aprila do 1. junija 1941. Nato je prevzel cerkveno upravo sombotelski škof dr. Jožef Grösz kot apostolski administrator. Somboteljska škofija je dodala ozemlje lendavske in soboške dekanije svojim šesterim arhidiakonatom kot samostojno sedmo cerkveno enoto z imenom: "Administratura apostolica Muravidék". Po koncu madžarske okupacije je dne 29.4. 1945 sombotelski škof Aleksander Kovács spet imenoval dekana Ivana Jeriča za generalnega vikarja v Prekmurju, kar je le-ta ostal do 20. avgusta 1946. Priljubljenega Jeriča je 11. oktobra 1946 na montiranem procesu socialistična oblast obsodila na štiri leta zapora s prisilnim delom in dve leti izgube državljanskih pravic. Dne 1. sept. 1946 je prišla od nunciature brzojavka mariborskemu škofu dr. Ivanu Tomažiču, da je imenovan za apostolskega administratorja za Prekmurje. Tako je bil mariborski škof apostolski administrator Prekmurja, dokler ni bilo to ozemlje z odlokom sv. Konzistorialne kongregacije z dne 9. junija 1964 dokončno pridruženo mariborski škofiji. Škofija v Murski Soboti je bila ustavnoljena 7. aprila 2006, ko jo je papež Benedikt XVI ustanovil s posebno papeško bulo. Slovesno je bila razglašena 25. junija 2006, ko je bilo tudi škofovsko posvečenje prvega škofa v M. Soboti, to je msgr. dr. Marjana Turnška, in jo je ta isti dan vzel v posest.

Viri:
Ivanocyjev simpozij v Rimu 1984. Uredil Vilko Novak. Rim: Slovenska bogoslovna akademija v Rimu, 1985, 31-32.
Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja (Izbrane razprave in članki). Izbral, uredil in spremno besedo napisal Vilko Novak. Murska Sobota: Pomurska založba, 1996, 94-105, 181, 186.
Peter Štumpf: Jožef Klekl st. (1874-1948) kot publicist v prizadevanju za ohranitev katoliške vere v Slovenski krajini (Prekmurju). Ljubljana: Salve, 2006, 34-38, 44-47, 60-64.
http://www.skofija-sobota.si/slo/stran.php?id_strani=117 (12. 2. 2010)