Franc Casar

Franc ("Ferko") Casar je bil po rodu iz Bogojine v Slovenski krajini (Prekmurju). Bil je član in kasneje (po smrti prof. Lamberta Ehrlicha) tudi neformalni voditelj slovenskega katoliškega in rodoljubnega akademskega kluba Straža, ki je nastal leta 1937. Ta klub se je razvil iz ti. Ehrlichovega kroga, ki se je oblikoval na ljubljanski univerzi leta 1931 in ki je od leta 1934 do 1941 izdajal glasilo Straža v viharju (od leta 1936 dalje tednik, pred tem štirinajstdnevnik). Po besedah Cirila Žebota, priznanega ekonomista in prav tako vidnega člana Straže, je Casarja od drugih stražarjev razlikoval izreden čut za politično taktiko. Žebot je bil bolj filozofsko-analitično usmerjen, tako da sta se v narodnopolitičnih in nazorskih boji na univerzi dopolnjevala, poleg tega pa sta postala tudi najožja osebna prijatelja.

Straža - njen duhovni voditelj je bil Lambert Ehrlich - si je prizadevala družiti in vzgajati slovenske katoliške akademike v dobre katoličane, ki bodo študirali verska vprašanja, gojili praktično versko življenje ter širili idejo Krisusa Kralja na univerzi in med slovenskim narodom. Držali so se smernic, podanih v papeževih okrožnicah (predvsem Quadragesimo anno, objavljena leta 1931), in se zavzemali za stanovsko-korporativno družbeno ureditev osnovano na krščanskem organskem pojmovanju družbe. Gojili so slovensko narodno misel s študijem slovenskega narodnega izročila, slovenske kulture in zgodovine. Nasprotovali so komunizmu, liberalizmu, fašizmu, nacionalsocializmu, sekularizmu in drugim antikrščanskim doktrinam. Razkrinkavali so boljševiško propagando in bili najbolj zaslužni, da se na univerzi ni razširila marksistična kuga.

Stražarje je gmotno in idejno podpiral tudi dr. Anton Korošec, ki sta ga Casar in Žebot obiskala poleti 1934 na Hvaru, kjer je bil takrat v politični internaciji, da bi mu po osemnajstih mesecih odsotnosti opisala razmere na ljubljanski univerzi. To je bilo Casarjevo prvo srečanje z njim. Casar je Korošca občudoval kot poosebljeni simbol slovenskega narodnega boja. Po večdnevnih razgovorih o taktiki njihove borbe na univerzi je dr. Korošec še sam napisal nekaj širših programskih misli v obliki kratkih gesel.* Ko se je Korošec vrnil iz internacije sta ga Žebot in Casar spet obiskala in mu predlagala, da bi študenti bolje seznanil s političnimi vprašanji. Ker Korošcu režim še vedno ni dovoljeval javnih sestankov, izjav ali govorov, sta Žebot in Casar zelo zaupno pripavila skrivne seminarje v zimskih mesecih 1934/35. Teh zaupnih razgovorov se je v zaporednih skupinah udeležilo nad 200 študentov, preizkušenih v ideoloških borbah na univerzi. Za ta srečanja niso zvedeli niti režimska policija niti komunisti. Udeleženci so se mnogo naučili od "mojstra politične umetnosti". Kasneje je na željo dr. Korošca Casar postal pomočnik dr. Kulovca v tajništvu slovenske veje JRZ, kot edini stražar, ki se je udejstvoval v njenem političnem okviru. Stražarji so bili drugače veliki nasprotniki unitaristične Aleksandrove diktature.

Po okupaciji in razkosanju Slovenije je duhovni voditelj stražarjev Ehrlich predlagal ustanovitev podtalne slovenske oblasti, kot si jo je v legalni obliki že 10. aprila z Narodnim svetom privzel Natlačen. Slednji je predlog zavrnil, saj je Ehrlich želel, da se Slovencem za slovenski vojni cilj razglasi Združeno Slovenijo, to pa naj bi pomenilo zanikanje kontinuitete kraljevine Jugoslavije. Ta zarvnitev je bila usodna napaka, saj so tako priložnost dobili komunisti. Od dogodkov takoj po okupaciji velja omeniti še, da sta v začetku junija 1941 po pobudi Ehrlicha Žebot in Casar na skrivaj odšla na Hrvaško, da bi obiskala iz Štajerske preseljene slovenske duhovnike v cerkvenih pribežališčih v Zagrebu in Slavonski Požegi. Pri njih sta zbrala dodatne podatke o nemškem preganjanju na Štajerskem in jih obvestila o možnosti, da bi pozneje prišli v Ljubljansko pokrajino.

Ehrlicha so komunisti umorili maja 1942. Spričo nasilja komunistične OF so se stražarji začeli vključevati v slovenske samoobrambne enote, v ti. vaške straže. Pri organiziranju vaških straž sta imeli organizacijsko in politično pobudo Slovenska legija ter Slovenska zaveza, za nastanek pa so bili odločilni dogodki na terenu, predvsem samostojni samoobrambni nastopi v Št. Joštu in na Notranjskem ter preobrat v razpoloženju prebivalcev do partizanstva (zgodovinar Boris Mlakar za izrazit primer navaja Suho krajino). Slovenska legija ter vodstvo SLS sta stražarje pozvala, da pošljejo svoje člane in pristaše na Dolenjsko. Vodja legije Rudolf Smersu je tako pozval Casarja, da mu predloži imena stražarjev, ki bi šli v vaške straže, kar se je po stražarskem oklevanju zaradi nezaupanja v strankino vodstvo kasneje res zgodilo. V vaških stražah so prevzeli več poveljniških položajev. Franc Casar je bil po besedah Žebota desna roka poveljnika vaških straž Ernesta Peterlina.

Stražarji so stalno zahajali v spore z vodstvom SLS, pri čemer so odklanjali sodelovanje pri Slovenski legiji, predvsem pa nasprotovali organiziranju kakršnegakoli slovenskega četništva. (Odklonilen odnos do četništva je prišel do izraza tudi na Turjaku, kjer sta Casar in dr. Ludvik Arko nasprotovala, da bi poveljstvo prevzel podpolkovnik Josip Dežman, čeprav je bil najstarejši po činu, saj je bil povezan z "plavo gardo"). Po besedah Borisa Mlakarja so ob kapitulaciji Italije stražarji igrali razmeroma pomembno vlogo ob in na samem Turjaku, kjer se ocenjuje, da je prav njihov krog preprečil umik oz. izpad iz obleganega gradu. Po porazu in partizanskem obračunu z ujetniki je Straža tedaj utrpela okrog 20 žrtev, padla sta tudi Arko in Casar, ki se je iz obkoljenega Turjaka z motornim kolesom peljal proti Ljubljani z nujnim poročilom za polkovnika Peterlina, in bil na poti v Škofljici ustreljen iz zasede. Tako je dal svoje življenje za slovenski boj proti revoluciji, ki so jo sprožili pristaši tuje ideologije.

* Besedilo teh hvarskih točk, kot sta ga Žebot in Casar objavila v Straži v viharju: Povsod Boga! Proč z liberalnimi in marksističnimi frazami, ki so tuje našemu narodu! Brez moralne obnove v Bogu ne bo rešitve iz gospodarskega in socialnega kaosa. Delujmo zato v tem oziru s Katoliško akcijo! Vero v družine, šole, literaturo in vse javno življenje! Izpovedujmo v pisavi in govoru vselej svoje katoliško naziranje; ne bodimo bojazljivci! * Skrbimo za čisto slovensko ozemlje ob avstrijski, madžarski in italijanski meji! Preprečujmo povsod (v vseh panogah) tujerodno ekspanzijo na slovenskem ozemlju! Potenciranje slovenske narodne zavesti in kulture v obrambo proti nevarnostim tujenarodnih navalov! Družine naj bodo ognjišča narodne kakor tudi katoliške zavesti! * Držeč se smernic, podanih v papeževih okrožnicah, se izrekamo za korporativni družabni in gospodarski red osnovan na krščanskem organskem pojmovanju družbe, da se zajamči interes skupnosti in svoboda osebnosti. Izrekamo se za vodstvo narodnega gospodarstva v kmetijstvu, obrtništvu in industriji. Čuvajmo naše zadrugarstvo, skrbimo za njegovo idealnost in za njegovo razširjanje, da bo lahko prevzelo naloge korporativnega gospodarskega reda! Ne izogibajmo se potrebnih socializacij! Obsojamo kapitalistični in komunistični gospodarski red. Odklanjamo totalitetno ureditev države, izoblikovano v komunizmu in fašizmu, ki odvzema ostalim družabnim edinicam in poedincem vsako avtonomijo in svobodo. Dovedimo socialno pravičnost in socialno ljubezen v človeški družbi do popolne zmage! * Ne nergajmo, ne podirajmo, ampak gradimo! Proč z nergači iz naših vrst!

Viri:
Ciril Žebot: Neminljiva Slovenija: spomini in spoznanja iz razdobja sedemdesetih let od Majniške deklaracije. Ljubljana: Magellan, 1990, 72-74, 217, 284-286.
Boris Mlakar: Delovanje stražarjev med drugo svetovno vojno. Ehrlichov simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva družba, 2002, 257-278.
Tamara Griesser-Pečar: Razdvojeni narod. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007, 274.

Prekmurska imena mesecev

Januar - sečen
Februar - süšec
Marec - traven
April - veliki traven
Maj - risalšček
Junaj - ivanšček
Julij - jakopešček
Avgust - mešnjek
September - mihalšček
Oktober - vsesvišček
November - andrejšček
December - božič