Turški vpadi v Prekmurje v 17. stoletju

Medtem ko se je v drugi polovici 16. stoletja položaj v Kranjski, Štajerski in Koroški polagoma umirjal, pa se je Prekmurje, najsevernejša slovenska pokrajina, znašlo pod hudim udarcem turških napadov. 21. oktobra 1600 je padla mejna trdnjava Velika Kaniža v turške roke. Iz te trdnjave, ki so jo Turki močno utrdili, so skoraj sto let strahovali prekmurske vasi. Strah pred Turki je bil nenehno navzoč, saj so Turki neprestano grozili ljudem. Leta 1601 so Turki navalili na Lendavo. Lendavski graščak Krištof Bannfy jih je pognal v beg, preden so lahko povzročili znatnejšo škodo. Pri obrambi prekmurske zemlje je igral lendavski grad najvažnejšo vlogo. Turki so dobro poznali njegov strateški pomen, zato so ga oblegali, vendar ga nikoli niso osvojili. Zaradi neuspehov okrog Lendave so se Turki preusmerili na sever na teren Martijanci - Kermedin. Drugi kraj, ki je imel nalogo zadržati Turke, je bil Dobrovnik, ki je bil močno utrjen z nasipi. Zelo hudo je bilo pozno spomladi leta 1605, ko so madžarski hajduki in turški oddelki pustošili vse do črte Ormož-Ljutomer-Radgona-Monošter. Napadalci so vdrli na Mursko polje, požgali 1500 hiš, odpeljali okoli 3500 ljudi in odgnali veliko živine ter do tal požgali Ljutomer in Veržej. Istega leta je pisal Ibrahim paša Krištofu Banffyju v Lendavo, da morajo turškemu sultanu plačati redni davek prebivalci vasi Hodoš, Kroplivnik in Bükollyja. Po sklenitvi miru leta 1606, ob koncu Dolge vojne, na ustju reke Žitve, med zastopniki cesarja in sultanom je ostalo vprašanje meje v Prekmurju nerešeno. Leta 1626 so Turki požgali in oplenili vse kraje od Mure do Rabe. Predvsem Murska Sobota je občutila kruto pest Turkov.

Do srede 17. stoletja ni bilo točno določeno, katere vasi pripadajo turški, katere pa habsburški strani. Med črto, ki veže Blatno jezero z ustjem reke Mure na vzhodu ter med štajersko mejo in Rabo na zahodu, je bilo ozemlje, na katerem sta obe strani, vsaka na svoj način, skušali uveljaviti svojo oblast. Turški pogledi v zvezi z vprašanjem meje so se od habsburških precej razlikovali. Habsburški načrti za zgraditev nove mejne krajine med Rabo in Muro kažejo, kako naj bi potekala nova mejna črta. Pas ozemlja, na katerem bi še tekmovali s Turki za oblast, bi se, omejen s sistemom utrdb, precej zožil. Turki so namreč na spornem ozemlju šli precej daleč in zahtevali od prebivalstva "podložništvo" in "plačevanje dajatev". Leta 1636 je prišel spodnji (vzhodni) del Prekmurja v turško področje, in sicer: turniška pražupanija, Martijanci, Sv. Benedikt, Križevci, Gornji Petrovci in vsi slovenski kraji vzhodno od navedenih krajev. Leta 1640 so prišli Turki v prekmurske vasi Melince, Ižakovce in Bistrico ter izterjevali dajatve. V naslednjem letu je paša iz Kaniže zahteval podložništvo od vasi tja do Rabe in okolice Radgone; vsaka vas naj bi poslala po 5 tlačanov s po enim vozom in orodjem. Da so Turki res razširili svojo oblast tudi na severni del Prekmurja, priča listina, ki jo je pisal 26. oktobra 1642 Jurij Flisar iz Gornje Lendave Adamu Batthyaniju v Nemetujvar. Sporoča mu, da so Radovci, Vadarci, Kroplivnik, Motovilci, Gornji trg, Gornja Lendava, Gornja in Dolnja Slaveča turško področje. Ker je bilo gornje Prekmurje v soseščini Örsega, so Turkom plačevali davek tudi Gornji Petrovci, Križevci, Hodoš in župnija Sv. Benedikt. Turške poglede na pripadnost ozemlja prav tako kažejo tudi pohodi, s katerimi so hoteli prebivalce prisiliti k opravljanju dolžnosti - po turškem pojmovanju. Leta 1640 je prišel turški oddelek mimo Sobote do Radgone. Poleta 1641 so ropali vasi v okolici Grada (Gornja Lendava). Plenili so tudi v Dokležovju, v Radovcih, Poznanovcih in v Kovačevcih. Avgusta 1643 so Turki uresničili del groženj. Velika turška pehote - 3000 vojakov - je napadla in izropala vse dele Martijanec. Leta 1648 so oplenili ozemlje proti Rabi, v naslednjem letu pa požgali okolico Sobote. Tudi v času vojne 1663/64 so Turki temeljito prizadeli Prekmurje. Po bitki pri Monoštru leta 1664 je nastopilo za Prekmurje delno olajšanje. Turki v deželi niso izvajali popolne oblasti. Ponovno se je turška oblast uveljavila v letih 1678-1683, ko se je s Turki povezal Imre Thököly in je skupaj s turško vojsko prodiral proti Dunaju. V teh letih se je kot turško področje smatralo celotno Prekmurje in vse madžarsko ozemlje vzhodno od reke Rabe. Ker je turška vojska s Thökölyjevo vojsko korakala čez Prekmurje, je bila pokrajina zelo prizadeta. Leta 1683 so turške čete povzročile strašne požare, med drugim so pogorele cerkve na Tišini, v Markovcih, v Velikih Dolencih in v Lendavi. Turki so takrat napadli Grad in Lendavo.

Dejstvo, da v bližini Prekmurja ni obstajala prava mejna črta, ampak je bil tu pas ozemlja, na katerem je o podložnosti odločala samo sila, govori za to, da je bilo Prekmurje področje dvojne oblasti. Predvsem je pri tem pomembno, da je ostala domača oblast - fevdalci, nespremenjena. Zaradi tega se je prekmursko ozemlje vselej tesneje zbliževalo z ogrskimi pokrajinami pod habsburško oblastjo in ga delilo od turških predelov. Pri obravnavanju vprašanj turške oblasti v Prekmurju se je resnici še najbolj približal Fran Zwitter z ugotovitvijo, da je "ta pokrajina v 17. stoletju ozemlje turških vpadov in bojev, ponekod pa so Turki morali izvrševati celo neke funkcije oblasti". Turki priznavajo pravice domačih fevdalcev, torej tujega oblastnega aparata. Spričo tega so bili prekmurski kmetje izpostavljeni dvostranskemu izkoriščanju, v kolikor so seveda Turki mogli uveljaviti svoje zahteve.
 
[...]
 
V 17. stoletju je pod udar turških napadov prišlo Prekmurje. O odpeljanih sužnjih se je ohranilo izredno veliko konkretnih podatkov, prav tako o odkupovanju iz turškega ujetništva. Vse ujetnike so Turki odpeljali v bližnjo Kanižo, kjer je bil sedež ejaleta. Kako nevarni so bili "turški časi" tudi v mirnem obdobju, ko ni bilo vojaških spopadov, pričajo primeri, kako so Turki ropali in odvedli v sužnost mnoge ljudi. V letih 1626, 1630 in 1631 so s področja turniške pražupnije odpeljali v sužnost 230 ljudi. Ohranjena je listina, pisana v madžarskem jeziku, v kateri je poimenski seznam (kar je zelo redko) odpeljanih ljudi iz posameznih vasi (Polana, Čresnovec, Bistrica, Bratonec, Lipovec, Gančane, Rankovci, Turnišče, Nedelica, Gomilice, Brezovica, Lipa, Odranci, Lendava - verjetno zunanji del trga, kajti notranji del je bil zavarovan). Večina ljudi je bilo mladih; v glavnem so bili fantje in dekleta. Ob koncu sporočila je tudi spisek ubitih ljudi. To so bili večinoma gospodarji - očetje, ki so se gotovo upirali, da ne bi članov njihovih družin odpeljali v sužnost.

Iz prve polovice 17. stoletja so ohranjena številna poročila, iz katerih zvemo, koliko ljudi so iz posameznih prekmurskih vasi Turki odpeljali v sužnost (1637 - iz vasi Polana 400 ljudi, Petra Baloga in glavnega slugo soboškega grofa Dionizija Szekyja; 1638 - iz vasi Tešanovci 2 podložnika kovača, mlado ženo in dve dekleti iz Lendave v kraju med Nedelico in Radomožanci; 1639 - vzdolž reke Mure na Bistricah 42 ljudi; 1640 - iz okolice Sobote 3 ljudi, iz valptovega mlina v Sebeborcih ženo in dva otroka, na bregu v Vaneči enega; 1641 - iz Dokležovja 22 ljudi, iz Topolovcev 2 človeka, iz Bankovcev 10 ljudi; 1643 - iz Bodoncev 8 otrok; 1649 iz Tropovcev 41 ljudi.

Turki so ujetnike nekaj časa držali v Kaniži, od koder so sporočali ceno ali pogoje za njihov odkup. V Lendavi so imeli organizacijo, ki se je ukvarjala z odkupovanjem iz turškega ujetništva. Če so Turki katerega od tržanov ugrabili in ga odpeljali s seboj, so bili someščani dolžni, da ga z odkupom osvobodijo. Pri tem jim je pomagal lendavski župnik.

Leta 1641 je bilo iz suženjstva odkupljenih več ljudi iz Puconcev, Mlajtinec, iz Rakičana, iz Kupšinec in Vadarec. Da bi jih odkupili, je bilo treba plačati 4000 tolarjev. Polovico vsote je dal Martin Lipič. Puconce in Polano je vzela v varstvo grofica Eva Poppel, žena grofa Adama Batthyanyja, in dala Janezu Tratnjaku petsto forintov. Oskrbnik Blaž Temlin je po grofovem naročilu pripravil za odkup sužnjev 106 forintov in 96 drobiža. Za ženo in dva otroka, ki so jih leta 1640 odpeljali iz valptovega mlina v Sebeborcih, so za odkupnino zahtevali 130 mernikov pšenice, 100 mernikov rži, 36 mernikov ajde in 6 mernikov ovsa. Iz Bodonec so Turki leta 1643 odpeljali v sužnost osem otrok. Štiri otroke so izpustili brez odkupnine, ostale štiri pa za 11 tolarjev.

Nikolaj Celec je bil ujet skupaj z ženo in dvema sinovoma ter odpeljan v Kanižo. Vrnil se je v Soboto in od leta 1648 do 1650 poslal več pisem grofu Adamu Batthyanyju, v katerem ga prosi za pomoč pri odkupovanju iz suženjstva. V pismu z dne 24. aprila 1648 zvemo, da znaša odkupnina zanj 400 goldinarjev, 15 vatlov rdečega sukna in dve puški. Iz pisem je tudi razvidno, da je odkupnino pošiljal Turkom v več obrokih. Moral je imeti poroke, ki so zagotovili, da bo zbral odkupnino, kajti v enem pismu omenja, da se bo v nasprotnem primeru moral vrniti v Kanižo. Delno je k njegovi odkupnini prispeval tudi grof Adam Batthyany.

Vir: Voje, Ignacij: Slovenci pod pritiskom turškega nasilja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1996, 37-38, 105-106.