Židje v Prekmurju

Že v 1. stoletju po Kristusu so živele v Panoniji v diaspori židovske družine, kar izpričuje tako imenovani aquincumski nagrobni kamen, ki so ga postavili v Aquincumu žalujoči starši svojemu prezgodaj umrlemu sinu. Pred prihodom Madžarov v Panonijo se je veliko Židov preselilo v Nemčijo.

Židje so prišli v Prekmurje okrog leta 1773, in sicer v Lendavo, kamor so se naselili iz Zalaegerszega. Naselili so se tudi v Murski Soboti in Beltincih. Bili so pretežno trgovci in gostilničarji. S to dejavnostjo so se ukvarjali predvsem po vaseh. Leta 1793 naj bi bilo v prekmurju 60 Židov, leta 1831 že 207, od tega 98 v Murski Soboti. Leta 1853 se je število skoraj podvojilo, tako da jih je bilo 383, od tega v Murski Soboti 180 in v Lendavi 120. Drugi so živeli po vaseh. Leta 1880 jih je v Prekmurje prišlo nekaj čez 1000. Sedež judovske skupnosti je bil v Murski Soboti. Kot trgovci in obrtniki se niso ukvarjali s politiko, razen v posameznih primerih.

[...]

Prekmurski Židje so bili Aškenazi. Tako imenujejo nemške Žide in tiste, ki so prišli v območje nemške židovske kulture, ter Žide na vzhodu, ki so nastali iz njih. Ugotovili so, da je 90% Židov Aškenazov.

Židje so v madžarski družbi skupaj z meščani sestavljali liberalni element. Glavni nasprotnik liberalizma pa je bil del madžarskih katolikov in katoliške narodne manjšine, ki so jih predstavljali narodno zavedni duhovniki.

Židje so imeli sinagoge v Lendavi, Beltincih, Murski Soboti in Monoštru. Med obema svetovnima vojnama je bil v Murski Soboti sedež židovske verske skupnosti za celotno Slovenijo. Sicer pa so Židje gravitirali v različne rabinate. Radgonski del je gravitiral v Avstrijo, soboški rabinat je spadal pod Sombotel, lendavski pa pod Veliko Kanižo. 1. januarja 1929 so bili soboškemu rabinatu pridruženi Židje z mariborskega in ljubljanskega območja. Nacistični genocid jih je v času 2. svetovne vojne popolnoma uničil. Sinagog ni več, le v Lendavi je ostala kot zgodovinski spomenik.

[...]

Leta 1921 je bilo v Prekmurju 642 Židov, od tega v murskosoboškem območju 320, na lendavskem pa 322.

Pred novo državno razmejitvijo so bile v Prekmurju tri židovske verske občine. Beltinska je dejansko že usahnila, k murskosoboški pa so spadali tudi kraji, ki so bili po novi državni ureditvi priključeni k Avstriji ali Madžarski. Murska Sobota je bila do leta 1926 brez rabina, prav tako tudi verska občina v Beltincih. Rabinat v Murski Soboti je spadal k 8. okrajni židovski občini v Sombotelu, medtem ko lendavski k 9. občinskemu distriktu v Veliki Kaniži. Vrhovna oblast pa je bilo predsedništvo državne židovske pisarne v Budimpešti. Prekmurski Židje so zato leta 1927 izrazili prošnjo velikemu županu mariborske oblasti, ko je bil na obisku v Murski Soboti, da bi se njihovi verniki mariborske in ljubljanske oblasti vključili v že obstoječo židovsko versko občino v Murski Soboti, da bi se tako v celotni Sloveniji organsko bolj povezali in organizirali. To so tudi dosegli in od 1. januarja 1929 je bila za ljubljansko in mariborsko ozemlje samo ena židovska občina, s sedežem v Murski Soboti, v katero pa niso spadali srezi Čakovec, Dolnja Lendava in Prelog.

Leta 1931 se ponovno ugotavlja padec števila Židov; omenjajo jih 149. Do leta 1941 se je število Židov še naprej zmanjševalo, saj so iz strahu pred nacističnimi pogromi nad Židi proti koncu 30. let začeli množično vstopati v evangeličansko in katoliško Cerkev in zamenjavati židovske priimke s "krščanskimi".

2. svetovna vojna je pomenila konec židovskih verskih občin v Prekmurju. Proti koncu leta 1942 so začeli prekmurske Žide preganjati, čeprav Židje na splošno, razen nekaterih mlajših, niso podpirali Osvobodilne fronte. Pretežna večina jih je verjetno računala na dokončno politično pomoč Madžarske. Madžari so mlajše Žide odpeljali v specialne delavske bataljone. Mobilizirali so jih v treh skupinah, in to v novembru in decembru 1942 ter januarja 1943.

[...]

V drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja je miselno, kulturno, politično in celo versko stanje na Ogrskem določal miselni in politični liberalizem, ki je bil najtesneje povezan z madžarskim nacionalizmom in šovinizmom. Politični liberalizem je imel močno podporo pri premožnih budimpeštanskih Židih.

[...]

Pongrac Posfay je še kot podnačelnik v Murski Soboti ustanovil madžarsko Kazino, ki je imela namen gojiti družabnost in pospeševati madžarizacijo. S pomočjo Židov so izdajali madžarski časopis za Prekmurje Muraszombat és Vidéke (MéV), kar pomeni Murskosoboška pokrajina. Ker buržoazna Kazina ni zajela preproste množice in je bila omejena le na Mursko Soboto in okolico, sta leta 1893 Pongrac Posfay in kupšinski občinski upravitelj Franc Kondor ustanovila splošno pomadžarjevalno društvo "Vendvidéki Magyar Közmüvelödési Egyesület" (VMKE), kar pomeni Madžarsko splošnoizobraževalno društvo Vendske krajine.

[...]

Zaradi večje varnosti pred komunisti, ki so vse bolj prihajali ilegalno tudi v Veržej, da bi ogrožali Klekla, se je ta umaknil k lazaristom v Celje. V celjski samostan mu je pisal okrajni načelnik dr. Ivan Cigany. V pismu Kleklu priznava, kako se je k njemu pripeljal iz Budimpešte neki židovski mladenič in zahteval od njega aretacijo Klekla v Črenšovcih, da bi ga odpeljali v Budimpešto, kjer bi ga likvidirali. Vendar pa dr. Cigany tega ni hotel storiti. Niso torej samo boljševiki življensko ogrožali Klekla, ampak tudi Židje, ki so ga očitno krivili za politične spremembe v Prekmurju po koncu 1. svetovne vojne. Te spremembe so namreč ogrožale predvsem njihov kapital.

[...]

Zaradi močne finančne, politične in trgovske navzočnosti liberalnih Židov v Budimpešti je Ivanocy to mesto imenoval kar "Judapešta" in ostudna "Sodoma". Ob obisku Budimpešte 8. julija 1907 je priznal, da mu je to mesto zelo zoprno, ker se mora vsepovsod srečevati z nesramnimi Židi. Ko je od 26. do 29. avgusta 1907 obiskal romarsko svetišče Maria Zell, je bila za Ivanocyja osrečujoče to, da med množico ljudi ni srečal nobenega Žida.

Katoliška duhovščina v Prekmurju je najbrž tudi zaradi Ivanocyja imela do Židov popolnoma odklonilno stališče ali pa jih je ignorirala. Klekl v Novinah imenuje Žide odpadnike, ki so zrasli na krilih Prekmurja, se redili z njegovimi žulji in se oblačili v svilo in zlato njegovega truda. V Marijinem listu je kritiziral tudi knjigo Marijina senja, ki so jo Židje širili v slovenskem jeziku, medtem ko katoliški duhovniki v Prekmurju niso smeli v slovenskem jeziku oznanjati evangelija. Klekl Žide obsodi kot krivoverce, v katerih vidi nevarnost za katoliško vero, narodnost in domovinske meje. V katolištvu vidi edini mogoč izraz domovinske zavesti: "Zmagati more Marija, ka se krivoverski neprijátel stira z naših pokrajin, ka se naše domovine meje ohranijo, ka vera katoličanska nazaj dobi svojo prvejšo moč tam, kde je neprijatel že zatira."

Ko je bil 9. novembra 1918 Klekl krivo obtožen širjenja protidržavnih letakov, so ga orožniki aretirali in odvedli v Dolnjo Lendavo. Pred hotelom Krona v Dolnji Lendavi, kjer so hoteli Klekla nastaniti, so se okrog njega zbrali lendavski potepuhi in ga hudo sramotili. Najbolj grdo se je obnašal židovski rabin. Kljub vsemu mu je Klekl pozneje, ko je Prekmurje bilo že priključeno k Jugoslaviji, pomagal v neki nepriliki in mu nikoli ni očital sramotenja.

Zaradi kapitala so Židje prevzemali tudi vodilno vlogo, celo leta 1919 v času boljševizma v Prekmurju. Tkalčevo mesto prekmurskega guvernerja v Murski Soboti je zasedel Žid, enako tudi komisarsko mesto v Dolnji Lendavi. Židje so od ljudi zahtevali stari avstro-ogrski denar in oddajo živine. V času agrarne reforme v Prekmurju po 1. svetovni vojni so židovsko-kapitalistične banke ogrožale pravično izpeljavo agrarne reforme. Židovske banke so kupovale zemljo od veleposestnikov in so jo potem na drobno prodajale za drag denar. Ker so ljudje hoteli čim prej do zemlje, so kupovali od teh bank, ki so si tako pridobile ogromno denarja. Kupec je moral podpisati menico ali pa dolžno pismo, s katerim ga je banka lahko tožila in mu imetje tudi prodala. Klekl je ljudi opozarjal, naj ne kupujejo zemlje od teh bank, ker bo pozneje cenejša. Seveda si je med židovskimi bankirji zaradi tega nakopal hudo sovraštvo. V Prekmurju je bilo razdeljene okrog 25.000 oralov zemlje. Zaradi Kleklovega prizadevanja za pravično agrarno reformo so ljudje prihranili nad 100 miljonov din in se osvobodili špekulacij židovskih bankirjev.

Kot povsod po svetu so tudi prekmurski Židje živeli skoraj popolnoma izolirano od drugih verstev. Niso se povezovali ne s katoličani ne z evangeličani. Vzroki za takšno držo niso bili samo teološke in zgodovinske narave, ampak tudi predsodki tako pri Židih kot pri evangeličanih in katoličanih. Prav zaradi vse večje nekontrolirane akumulacije kapitala v židovskih bankah so postajali Židje vse bolj nezaželeni v Prekmurju, kar je bilo zanje še posebej usodno med 2. svetovno vojno in po njej. Ker so bili Židje kot verska skupnost v manjšini, so po 2. svetovni vojni skoraj izginili iz Prekmurja zaradi medvojne antižidovske politike Madžarske, ali pa so se asimilirali s pragmatičnim načinom življenja, ki je pod vplivom povojne marksistične ideologije dobila docela ateistično značilnost.

Vir: Peter Štumpf: Jožef Klekl st. (1874-1948) kot publicist v prizadevanju za ohranitev katoliške vere v Slovenski krajini (Prekmurju). Ljubljana: Salve, 2006, 44, 45, 49-50, 74, 79, 131, 210-211.