Turška oblast v Prekmurju

Po bitki pri Mohaču (1526) so Turki udarili na sever in pustošili tudi v Prekmurju. Poročilo iz leta 1579 pravi, da so po bitki pri Mohaču Turki opustošili vas Rankovce. - Še do leta 1541 se vas Rankovci ni mogla opomoči. Tega leta so bile v vasi le tri družine (urbar 1541).

21. oktobra 1600 je padla mejna trdnjava Velika Kániža v turške roke - in sicer po izdajstvu trdnjavskega poveljnika Jurija Paradeiserja. Padec Kaniže v turške roke je prinesel širši pokrajini žalostno stanje. Turki so močno utrdili kaniški grad in iz njega so skoraj 100 let strahovali daljno okolico tako zelo, da je večina prebivalstva pobegnila, ali se je umaknila v utrjene gradove.
Že 6. januarja 1600 sta poslala turška poveljnika Mehmet in Ibrahim tatarske čete v Mursko dolino, da so z ognjem in mečem pustošile in plenile.

8. januarja 1601 je pisal Ibrahim paša iz Székesfehérvára (Landorfejérvár = Nándorfejérvár) Krištofu Bánffyju v Lendavo, "da vam hočemo dati na znanje, da kraji, ki so pod oblastjo Franca Batthyányija - to je v Örségu" - in po imenu našteje vse kraje - "naj dajejo turškemu cesarju davek, ako hočejo biti njegovi zvesti državljani". Med temi kraji so tudi: Hodoš, Krplivnik in Bükallya (jugovzhodno od Domanjševec). Listina med drugim pravi, "da boste v navedenih vaseh in krajih zares zvesti silnemu turškemu cesarju, vsako leto oddajte paši v Kanižo po sto forintov za cesarja...".
To je primer, kaj so bile dolžne dajati vasi turške oblasti kot redni davek. Sicer pa so ropali in v sužnost odpeljali ljudi v vsakem času. Tudi takrat, ko ni bilo vojno stanje.

Prav zato je navedeno v naslovu listine, ki govori o ljudeh, ki so jih Turki odpeljali v sužnost s področja turniške pražupnije "v času svetega miru".

Leta 1636 je prišel vzhodni del Prekmurja v turško področje - in sicer: turniška pražupnija, Martjanci, Sv. Benedikt, Križevci, Gornji Petrovci in seveda vsi slovenski kraji vzhodno od Turnišča, Martjanec in Sv. Benedikta - kot Kobilje in drugi kraji in vasi.

Srednjeveško Kobilje je bilo v celoti uničeno od Turkov že v začetku 17. stoletja: tako naselje ob Kobiljanskem potoku kot naselje na griču sv. Martina, kjer je bila cerkev.

Leta 1640 je beksinski arhidiakon vizitiral cerkve v svojem arhidiakonatu. Zaradi turške nevarnosti ni šel čez Muro, da bi vizitiral prekmurski okraj. Dolnjelendavski župnik Franc Körmendi je prišel v Selnico v Medžimurju in tam poročal vizitatorju o stanju svoje cerkve.

Kako so Turki širili svoje področje, nam pričata primera v Šalovcih in Vučji gomili. Listnica iz leta 1643 poroča o cerkvenem vinogradu martjanske župnije v Vučji gomili in pravi, da je prišel v turško področje leta 1604.

Isto velja o Šalovcih. Oba kraja sta v soseščini Stražne krajine (Örséga).

Leta 1640 so prišli Turki na Melince, v Ižakovce in Bistrico ter izterjevali dajatve. V naslednjem letu je paša iz Kaniže zahteval podložništvo od vasi tja do Rabe in okolice Radgone.

Leta 1648 in 1653 je imela župnija Zala svoj shod v Železni županiji (v Körmendu). Zalska županija je bila pod turško oblastjo.

Listina iz leta 1648 pravi o Turnišču, da so prebivalci podvrženi grozni oblasti sovražnikov krščanskega imena - in podvrženi ropanju različnih okrog divjajočih sovražnikov.

Da so bili Martjanci tudi pod turško oblastjo, dokazuje spor med luterani in kalvinci, ker so se obrnili leta 1652 za razsodbo na turško oblast v Kanižo.

Po bitki pri Monoštru leta 1664 je nastopilo za Prekmurje delno olajšanje. Turki niso izvajali popolne oblasti v deželi.

Leta 1669 so bile vizitirane cerkve v prekmurskem distriktu (okraju): v Lendavi, Turnišču, Bogojini, Dobrovniku, Reszneku, Csesztregu, Széchiszigetu, Kerka-Szent Miklósu in Szemenju. Ostalo področje prekmurskega distrikta nasproti Kaniži je bilo še vedno turško področje. Ob koncu vizitacijskega zapisnika je dodano: "So še druge župnije v smeri Kaniže, ki jih upravljajo krivoverci in katere nam ni bilo dovoljeno vizitirati tako zaradi strahu pred krivoverci kot pred Turki. Vendar je pri vsem tem nekaj dobrega, ker službuje župnik-licenciat. V teh župnijah delajo katoličanom mnoge neprijetnosti in nasprotovanja, največkrat zaradi zakramenta sv. zakona: zaradi dvoženstva in ropa žen. Kar se ne da drugače ovirati in krotiti, kot po zemljiških gospodih."

Ker je bilo gornje Prekmurje v soseščini Stražne krajine (Örséga), zato je bil ta del tako dolgo v turški odvisnosti kot Örseg. - Ko so zasliševali priče ob vizitaciji leta 1721 v Gornjih Petrovcih, Križevcih, na Hodošu in pri Sv. Benediktu, so priče izjavile, da so morali plačevati davek Turkom. Seveda je bilo to pred letom 1670.

Ponovno se je uveljavila turška oblast v letih 1678-1683, ko se je s Turki povezal Imre Thökölyi in je skupaj s turško vojsko prodiral proti Dunaju.

Splošni zgodovinski atlas izkazuje v teh letih kot turško področje celotno Prekmurje in vse madžarsko ozemlje vzhodno od reke Rabe. - Verjetno je bilo tako stanje v Prekmurju samo v letih 1680-1683.

Ker je turška vojska s Thökölyijevo vojsko korakala čez Prekmurje, zato je bilo zelo prizadeto. Okoli leta 1683 so turške čete povzročile strašne požare in so pogorele cerkve na Tišini, v Markovcih (Čepincih), v Vélikih Dolencih in v Lendavi.

Kako nevarni so bili turški časi tudi v mirnem razdobju, ko ni bilo vojaških spopadov, pričajo primeri, kako so Turki ropali in odvedli v sužnost mnogo ljudi.

Tako so v letih 1626, 1630 in 1631 odpeljali v sužnost s področja turniške pražupnije okoli 230 ljudi.

Vir: Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja (Izbrane razprave in članki). Izbral, uredil in spremno besedo napisal Vilko Novak. Murska Sobota: Pomurska založba, 1996, 322-323.