"Naše slovensko ljudstvo, ki ga krivoverstvo še ni oslepilo in nevernost ne podivjala, svojo sv. Matercerkev visoko ceni in spoštuje. Slovenskemu narodu je v dušo in v srce vcepljeno nagnjenje k pravi veri in to v tolikšni meri, da so bili Slovenci vedno trdni v katolištvu in če je še danes manjši del Slovencev izven sv. Materecerkve, to ni po njihovi lastni krivdi, temveč zaradi prisile zemljiške gospode in zaradi slabega učenja in spreobračanja pravega krščanskega nauka. Tudi ti odpadli Slovenci pa so mnoga stoletja v svojem srcu hranili stare katoliške običaje in če je le mogoče, radi posnemajo versko prakso katoličanov. Zvečer, opoldne in zjutraj zvonijo angelovo češčenje; rabijo blagoslovljeno vodo in vino; v adventu imajo zornice. Vsega tega [evangeličani] drugje ne poznajo, samo pri nas, saj so Slovenci po naravi katoličani."
(V originalu: "Nase szlovenszko lüdsztvo, stero je krivovörnoszt escse ne oszlepila i nevörnoszt razdivjala, szvojo szv. matercerkev za veliko stima i postüje. Szlovenszkomi narodi je vu dűso i vu szrce vcepleni nagib na pravo vero na teliko, da szo szlovenci vszigdar najbole sztalni bili vu katholicsansztvi i csi sze escse dnesz edenmali tao szlovenov naide, ki szo zvün szv. materecerkvi, i te szo nej po szvojoj falingi odpadnoli, nego po prisziljavanji zemelszki velikasov i po jalnom vcsenjej i preobracsanji pravoga navuka krscsanszkoga. Escse ti odpadjeni szlovenci szo vnoga sztoleta vu szvojem szrci obdrzsali sztare katolicsanszke navade i gde njim je mogocse, radi vnoga katholicsanszka duguvanja naszledüjejo. Vecser, poldne i za ütra zvonijo na angel goszpodnov. Blagoszlovleno vodo i vino nücajo; v adventi zorjenice majo; vsze to indri ne poznajo, szamo prinasz, ar szo szlovenci z-nature katolicsanci.")
Vir: Nájszvetejsega Szrca Jezusovoga veliki kalendár za lüdsztvo, leto 1905, str. 106.
sreda, 30. junij 2010
sobota, 1. maj 2010
Molitev za szv. Matercerkev.
Proszimo te Goszpodne, primi milosztivno prosnje Tvoje szv. Materecerkvi, naj obvladajocsa vsze protivnistvo i krive navuke Tebi vu szloboscsini more szlüzsiti. Po Krisztusi nasem Goszpodni. Amen.
Vszakdanesnje molitvi.
Vu Imeni † Ocse † i Szina † i Düha Szvetoga. Amen.
Goszpodnova molitev.
Ocsa nas, ki szi v nebészah! Szveti sze Ime tvoje. Pridi kralesztvo tvoje. Bojdi vola tvoja, kak na nebi, tak i na zemli. Krüha nasega vszakdanesnjega daj nam ga dnesz. I odpüszti nam duge nase, kak i mi odpüscsamo duzsnikom nasim. I ne vpelaj nasz vu szküsavanje. Nego odszlobodi nasz od hüdoga. Amen.
Angelszko pozdravlenje.
Zdrava bojdi Maria, miloszti puna; Goszpod je sz tebom! Blagoszlovlena si ti med zsenami i blagoszlovlen je szad tela tvojega Jezus. Szveta Maria, Mati Bozsa, moli za nasz grehsnike zdaj i vu vöri szmrti nase. Amen.
Aposztolszko verevadlüvanje.
Jasz verjem v ednom Bogi, Ocsi vszamogocsem, Sztvoriteli nebe i zemle. I vu Jezusi Krisztusi, Szini njegovom jedinom, Goszpodi nasem. Ki sze je poprijao od Düha Szvetoga, porodo sze od Device Marije. Moko je trpo pod Poncius Pilatusom. Raszpet je, vmro je i pokopan je. Sztopo je doli na pekle, na tretji den je od mrtvih gori sztano. Sztopo je v nebesza, szedi na desnici Boga Ocse vszamogocsega. Odnet pride szodit zsive i mrtve. Verjem vu szvetom Dühi. Szveto krscsanszko katholicsanszko Mater Cerkev. Szvetcov obcsinsztvo. Grehov odpüscsanje. Tela gori sztanenje i zsitek vekivecsni. Amen.
Goszpodnova molitev.
Ocsa nas, ki szi v nebészah! Szveti sze Ime tvoje. Pridi kralesztvo tvoje. Bojdi vola tvoja, kak na nebi, tak i na zemli. Krüha nasega vszakdanesnjega daj nam ga dnesz. I odpüszti nam duge nase, kak i mi odpüscsamo duzsnikom nasim. I ne vpelaj nasz vu szküsavanje. Nego odszlobodi nasz od hüdoga. Amen.
Angelszko pozdravlenje.
Zdrava bojdi Maria, miloszti puna; Goszpod je sz tebom! Blagoszlovlena si ti med zsenami i blagoszlovlen je szad tela tvojega Jezus. Szveta Maria, Mati Bozsa, moli za nasz grehsnike zdaj i vu vöri szmrti nase. Amen.
Aposztolszko verevadlüvanje.
Jasz verjem v ednom Bogi, Ocsi vszamogocsem, Sztvoriteli nebe i zemle. I vu Jezusi Krisztusi, Szini njegovom jedinom, Goszpodi nasem. Ki sze je poprijao od Düha Szvetoga, porodo sze od Device Marije. Moko je trpo pod Poncius Pilatusom. Raszpet je, vmro je i pokopan je. Sztopo je doli na pekle, na tretji den je od mrtvih gori sztano. Sztopo je v nebesza, szedi na desnici Boga Ocse vszamogocsega. Odnet pride szodit zsive i mrtve. Verjem vu szvetom Dühi. Szveto krscsanszko katholicsanszko Mater Cerkev. Szvetcov obcsinsztvo. Grehov odpüscsanje. Tela gori sztanenje i zsitek vekivecsni. Amen.
nedelja, 18. april 2010
Franc Casar
Franc ("Ferko") Casar je bil po rodu iz Bogojine v Slovenski krajini (Prekmurju). Bil je član in kasneje (po smrti prof. Lamberta Ehrlicha) tudi neformalni voditelj slovenskega katoliškega in rodoljubnega akademskega kluba Straža, ki je nastal leta 1937. Ta klub se je razvil iz ti. Ehrlichovega kroga, ki se je oblikoval na ljubljanski univerzi leta 1931 in ki je od leta 1934 do 1941 izdajal glasilo Straža v viharju (od leta 1936 dalje tednik, pred tem štirinajstdnevnik). Po besedah Cirila Žebota, priznanega ekonomista in prav tako vidnega člana Straže, je Casarja od drugih stražarjev razlikoval izreden čut za politično taktiko. Žebot je bil bolj filozofsko-analitično usmerjen, tako da sta se v narodnopolitičnih in nazorskih boji na univerzi dopolnjevala, poleg tega pa sta postala tudi najožja osebna prijatelja.
Straža - njen duhovni voditelj je bil Lambert Ehrlich - si je prizadevala družiti in vzgajati slovenske katoliške akademike v dobre katoličane, ki bodo študirali verska vprašanja, gojili praktično versko življenje ter širili idejo Krisusa Kralja na univerzi in med slovenskim narodom. Držali so se smernic, podanih v papeževih okrožnicah (predvsem Quadragesimo anno, objavljena leta 1931), in se zavzemali za stanovsko-korporativno družbeno ureditev osnovano na krščanskem organskem pojmovanju družbe. Gojili so slovensko narodno misel s študijem slovenskega narodnega izročila, slovenske kulture in zgodovine. Nasprotovali so komunizmu, liberalizmu, fašizmu, nacionalsocializmu, sekularizmu in drugim antikrščanskim doktrinam. Razkrinkavali so boljševiško propagando in bili najbolj zaslužni, da se na univerzi ni razširila marksistična kuga.
Stražarje je gmotno in idejno podpiral tudi dr. Anton Korošec, ki sta ga Casar in Žebot obiskala poleti 1934 na Hvaru, kjer je bil takrat v politični internaciji, da bi mu po osemnajstih mesecih odsotnosti opisala razmere na ljubljanski univerzi. To je bilo Casarjevo prvo srečanje z njim. Casar je Korošca občudoval kot poosebljeni simbol slovenskega narodnega boja. Po večdnevnih razgovorih o taktiki njihove borbe na univerzi je dr. Korošec še sam napisal nekaj širših programskih misli v obliki kratkih gesel.* Ko se je Korošec vrnil iz internacije sta ga Žebot in Casar spet obiskala in mu predlagala, da bi študenti bolje seznanil s političnimi vprašanji. Ker Korošcu režim še vedno ni dovoljeval javnih sestankov, izjav ali govorov, sta Žebot in Casar zelo zaupno pripavila skrivne seminarje v zimskih mesecih 1934/35. Teh zaupnih razgovorov se je v zaporednih skupinah udeležilo nad 200 študentov, preizkušenih v ideoloških borbah na univerzi. Za ta srečanja niso zvedeli niti režimska policija niti komunisti. Udeleženci so se mnogo naučili od "mojstra politične umetnosti". Kasneje je na željo dr. Korošca Casar postal pomočnik dr. Kulovca v tajništvu slovenske veje JRZ, kot edini stražar, ki se je udejstvoval v njenem političnem okviru. Stražarji so bili drugače veliki nasprotniki unitaristične Aleksandrove diktature.
Po okupaciji in razkosanju Slovenije je duhovni voditelj stražarjev Ehrlich predlagal ustanovitev podtalne slovenske oblasti, kot si jo je v legalni obliki že 10. aprila z Narodnim svetom privzel Natlačen. Slednji je predlog zavrnil, saj je Ehrlich želel, da se Slovencem za slovenski vojni cilj razglasi Združeno Slovenijo, to pa naj bi pomenilo zanikanje kontinuitete kraljevine Jugoslavije. Ta zarvnitev je bila usodna napaka, saj so tako priložnost dobili komunisti. Od dogodkov takoj po okupaciji velja omeniti še, da sta v začetku junija 1941 po pobudi Ehrlicha Žebot in Casar na skrivaj odšla na Hrvaško, da bi obiskala iz Štajerske preseljene slovenske duhovnike v cerkvenih pribežališčih v Zagrebu in Slavonski Požegi. Pri njih sta zbrala dodatne podatke o nemškem preganjanju na Štajerskem in jih obvestila o možnosti, da bi pozneje prišli v Ljubljansko pokrajino.
Ehrlicha so komunisti umorili maja 1942. Spričo nasilja komunistične OF so se stražarji začeli vključevati v slovenske samoobrambne enote, v ti. vaške straže. Pri organiziranju vaških straž sta imeli organizacijsko in politično pobudo Slovenska legija ter Slovenska zaveza, za nastanek pa so bili odločilni dogodki na terenu, predvsem samostojni samoobrambni nastopi v Št. Joštu in na Notranjskem ter preobrat v razpoloženju prebivalcev do partizanstva (zgodovinar Boris Mlakar za izrazit primer navaja Suho krajino). Slovenska legija ter vodstvo SLS sta stražarje pozvala, da pošljejo svoje člane in pristaše na Dolenjsko. Vodja legije Rudolf Smersu je tako pozval Casarja, da mu predloži imena stražarjev, ki bi šli v vaške straže, kar se je po stražarskem oklevanju zaradi nezaupanja v strankino vodstvo kasneje res zgodilo. V vaških stražah so prevzeli več poveljniških položajev. Franc Casar je bil po besedah Žebota desna roka poveljnika vaških straž Ernesta Peterlina.
Stražarji so stalno zahajali v spore z vodstvom SLS, pri čemer so odklanjali sodelovanje pri Slovenski legiji, predvsem pa nasprotovali organiziranju kakršnegakoli slovenskega četništva. (Odklonilen odnos do četništva je prišel do izraza tudi na Turjaku, kjer sta Casar in dr. Ludvik Arko nasprotovala, da bi poveljstvo prevzel podpolkovnik Josip Dežman, čeprav je bil najstarejši po činu, saj je bil povezan z "plavo gardo"). Po besedah Borisa Mlakarja so ob kapitulaciji Italije stražarji igrali razmeroma pomembno vlogo ob in na samem Turjaku, kjer se ocenjuje, da je prav njihov krog preprečil umik oz. izpad iz obleganega gradu. Po porazu in partizanskem obračunu z ujetniki je Straža tedaj utrpela okrog 20 žrtev, padla sta tudi Arko in Casar, ki se je iz obkoljenega Turjaka z motornim kolesom peljal proti Ljubljani z nujnim poročilom za polkovnika Peterlina, in bil na poti v Škofljici ustreljen iz zasede. Tako je dal svoje življenje za slovenski boj proti revoluciji, ki so jo sprožili pristaši tuje ideologije.
* Besedilo teh hvarskih točk, kot sta ga Žebot in Casar objavila v Straži v viharju: Povsod Boga! Proč z liberalnimi in marksističnimi frazami, ki so tuje našemu narodu! Brez moralne obnove v Bogu ne bo rešitve iz gospodarskega in socialnega kaosa. Delujmo zato v tem oziru s Katoliško akcijo! Vero v družine, šole, literaturo in vse javno življenje! Izpovedujmo v pisavi in govoru vselej svoje katoliško naziranje; ne bodimo bojazljivci! * Skrbimo za čisto slovensko ozemlje ob avstrijski, madžarski in italijanski meji! Preprečujmo povsod (v vseh panogah) tujerodno ekspanzijo na slovenskem ozemlju! Potenciranje slovenske narodne zavesti in kulture v obrambo proti nevarnostim tujenarodnih navalov! Družine naj bodo ognjišča narodne kakor tudi katoliške zavesti! * Držeč se smernic, podanih v papeževih okrožnicah, se izrekamo za korporativni družabni in gospodarski red osnovan na krščanskem organskem pojmovanju družbe, da se zajamči interes skupnosti in svoboda osebnosti. Izrekamo se za vodstvo narodnega gospodarstva v kmetijstvu, obrtništvu in industriji. Čuvajmo naše zadrugarstvo, skrbimo za njegovo idealnost in za njegovo razširjanje, da bo lahko prevzelo naloge korporativnega gospodarskega reda! Ne izogibajmo se potrebnih socializacij! Obsojamo kapitalistični in komunistični gospodarski red. Odklanjamo totalitetno ureditev države, izoblikovano v komunizmu in fašizmu, ki odvzema ostalim družabnim edinicam in poedincem vsako avtonomijo in svobodo. Dovedimo socialno pravičnost in socialno ljubezen v človeški družbi do popolne zmage! * Ne nergajmo, ne podirajmo, ampak gradimo! Proč z nergači iz naših vrst!
Viri:
Ciril Žebot: Neminljiva Slovenija: spomini in spoznanja iz razdobja sedemdesetih let od Majniške deklaracije. Ljubljana: Magellan, 1990, 72-74, 217, 284-286.
Boris Mlakar: Delovanje stražarjev med drugo svetovno vojno. Ehrlichov simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva družba, 2002, 257-278.
Tamara Griesser-Pečar: Razdvojeni narod. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007, 274.
Straža - njen duhovni voditelj je bil Lambert Ehrlich - si je prizadevala družiti in vzgajati slovenske katoliške akademike v dobre katoličane, ki bodo študirali verska vprašanja, gojili praktično versko življenje ter širili idejo Krisusa Kralja na univerzi in med slovenskim narodom. Držali so se smernic, podanih v papeževih okrožnicah (predvsem Quadragesimo anno, objavljena leta 1931), in se zavzemali za stanovsko-korporativno družbeno ureditev osnovano na krščanskem organskem pojmovanju družbe. Gojili so slovensko narodno misel s študijem slovenskega narodnega izročila, slovenske kulture in zgodovine. Nasprotovali so komunizmu, liberalizmu, fašizmu, nacionalsocializmu, sekularizmu in drugim antikrščanskim doktrinam. Razkrinkavali so boljševiško propagando in bili najbolj zaslužni, da se na univerzi ni razširila marksistična kuga.
Stražarje je gmotno in idejno podpiral tudi dr. Anton Korošec, ki sta ga Casar in Žebot obiskala poleti 1934 na Hvaru, kjer je bil takrat v politični internaciji, da bi mu po osemnajstih mesecih odsotnosti opisala razmere na ljubljanski univerzi. To je bilo Casarjevo prvo srečanje z njim. Casar je Korošca občudoval kot poosebljeni simbol slovenskega narodnega boja. Po večdnevnih razgovorih o taktiki njihove borbe na univerzi je dr. Korošec še sam napisal nekaj širših programskih misli v obliki kratkih gesel.* Ko se je Korošec vrnil iz internacije sta ga Žebot in Casar spet obiskala in mu predlagala, da bi študenti bolje seznanil s političnimi vprašanji. Ker Korošcu režim še vedno ni dovoljeval javnih sestankov, izjav ali govorov, sta Žebot in Casar zelo zaupno pripavila skrivne seminarje v zimskih mesecih 1934/35. Teh zaupnih razgovorov se je v zaporednih skupinah udeležilo nad 200 študentov, preizkušenih v ideoloških borbah na univerzi. Za ta srečanja niso zvedeli niti režimska policija niti komunisti. Udeleženci so se mnogo naučili od "mojstra politične umetnosti". Kasneje je na željo dr. Korošca Casar postal pomočnik dr. Kulovca v tajništvu slovenske veje JRZ, kot edini stražar, ki se je udejstvoval v njenem političnem okviru. Stražarji so bili drugače veliki nasprotniki unitaristične Aleksandrove diktature.
Po okupaciji in razkosanju Slovenije je duhovni voditelj stražarjev Ehrlich predlagal ustanovitev podtalne slovenske oblasti, kot si jo je v legalni obliki že 10. aprila z Narodnim svetom privzel Natlačen. Slednji je predlog zavrnil, saj je Ehrlich želel, da se Slovencem za slovenski vojni cilj razglasi Združeno Slovenijo, to pa naj bi pomenilo zanikanje kontinuitete kraljevine Jugoslavije. Ta zarvnitev je bila usodna napaka, saj so tako priložnost dobili komunisti. Od dogodkov takoj po okupaciji velja omeniti še, da sta v začetku junija 1941 po pobudi Ehrlicha Žebot in Casar na skrivaj odšla na Hrvaško, da bi obiskala iz Štajerske preseljene slovenske duhovnike v cerkvenih pribežališčih v Zagrebu in Slavonski Požegi. Pri njih sta zbrala dodatne podatke o nemškem preganjanju na Štajerskem in jih obvestila o možnosti, da bi pozneje prišli v Ljubljansko pokrajino.
Ehrlicha so komunisti umorili maja 1942. Spričo nasilja komunistične OF so se stražarji začeli vključevati v slovenske samoobrambne enote, v ti. vaške straže. Pri organiziranju vaških straž sta imeli organizacijsko in politično pobudo Slovenska legija ter Slovenska zaveza, za nastanek pa so bili odločilni dogodki na terenu, predvsem samostojni samoobrambni nastopi v Št. Joštu in na Notranjskem ter preobrat v razpoloženju prebivalcev do partizanstva (zgodovinar Boris Mlakar za izrazit primer navaja Suho krajino). Slovenska legija ter vodstvo SLS sta stražarje pozvala, da pošljejo svoje člane in pristaše na Dolenjsko. Vodja legije Rudolf Smersu je tako pozval Casarja, da mu predloži imena stražarjev, ki bi šli v vaške straže, kar se je po stražarskem oklevanju zaradi nezaupanja v strankino vodstvo kasneje res zgodilo. V vaških stražah so prevzeli več poveljniških položajev. Franc Casar je bil po besedah Žebota desna roka poveljnika vaških straž Ernesta Peterlina.
Stražarji so stalno zahajali v spore z vodstvom SLS, pri čemer so odklanjali sodelovanje pri Slovenski legiji, predvsem pa nasprotovali organiziranju kakršnegakoli slovenskega četništva. (Odklonilen odnos do četništva je prišel do izraza tudi na Turjaku, kjer sta Casar in dr. Ludvik Arko nasprotovala, da bi poveljstvo prevzel podpolkovnik Josip Dežman, čeprav je bil najstarejši po činu, saj je bil povezan z "plavo gardo"). Po besedah Borisa Mlakarja so ob kapitulaciji Italije stražarji igrali razmeroma pomembno vlogo ob in na samem Turjaku, kjer se ocenjuje, da je prav njihov krog preprečil umik oz. izpad iz obleganega gradu. Po porazu in partizanskem obračunu z ujetniki je Straža tedaj utrpela okrog 20 žrtev, padla sta tudi Arko in Casar, ki se je iz obkoljenega Turjaka z motornim kolesom peljal proti Ljubljani z nujnim poročilom za polkovnika Peterlina, in bil na poti v Škofljici ustreljen iz zasede. Tako je dal svoje življenje za slovenski boj proti revoluciji, ki so jo sprožili pristaši tuje ideologije.
* Besedilo teh hvarskih točk, kot sta ga Žebot in Casar objavila v Straži v viharju: Povsod Boga! Proč z liberalnimi in marksističnimi frazami, ki so tuje našemu narodu! Brez moralne obnove v Bogu ne bo rešitve iz gospodarskega in socialnega kaosa. Delujmo zato v tem oziru s Katoliško akcijo! Vero v družine, šole, literaturo in vse javno življenje! Izpovedujmo v pisavi in govoru vselej svoje katoliško naziranje; ne bodimo bojazljivci! * Skrbimo za čisto slovensko ozemlje ob avstrijski, madžarski in italijanski meji! Preprečujmo povsod (v vseh panogah) tujerodno ekspanzijo na slovenskem ozemlju! Potenciranje slovenske narodne zavesti in kulture v obrambo proti nevarnostim tujenarodnih navalov! Družine naj bodo ognjišča narodne kakor tudi katoliške zavesti! * Držeč se smernic, podanih v papeževih okrožnicah, se izrekamo za korporativni družabni in gospodarski red osnovan na krščanskem organskem pojmovanju družbe, da se zajamči interes skupnosti in svoboda osebnosti. Izrekamo se za vodstvo narodnega gospodarstva v kmetijstvu, obrtništvu in industriji. Čuvajmo naše zadrugarstvo, skrbimo za njegovo idealnost in za njegovo razširjanje, da bo lahko prevzelo naloge korporativnega gospodarskega reda! Ne izogibajmo se potrebnih socializacij! Obsojamo kapitalistični in komunistični gospodarski red. Odklanjamo totalitetno ureditev države, izoblikovano v komunizmu in fašizmu, ki odvzema ostalim družabnim edinicam in poedincem vsako avtonomijo in svobodo. Dovedimo socialno pravičnost in socialno ljubezen v človeški družbi do popolne zmage! * Ne nergajmo, ne podirajmo, ampak gradimo! Proč z nergači iz naših vrst!
Viri:
Ciril Žebot: Neminljiva Slovenija: spomini in spoznanja iz razdobja sedemdesetih let od Majniške deklaracije. Ljubljana: Magellan, 1990, 72-74, 217, 284-286.
Boris Mlakar: Delovanje stražarjev med drugo svetovno vojno. Ehrlichov simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva družba, 2002, 257-278.
Tamara Griesser-Pečar: Razdvojeni narod. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007, 274.
nedelja, 4. april 2010
Prekmurska imena mesecev
Januar - sečen
Februar - süšec
Marec - traven
April - veliki traven
Maj - risalšček
Junaj - ivanšček
Julij - jakopešček
Avgust - mešnjek
September - mihalšček
Oktober - vsesvišček
November - andrejšček
December - božič
Februar - süšec
Marec - traven
April - veliki traven
Maj - risalšček
Junaj - ivanšček
Julij - jakopešček
Avgust - mešnjek
September - mihalšček
Oktober - vsesvišček
November - andrejšček
December - božič
sreda, 10. marec 2010
Zgodovinski pregled cerkvene uprave v Prekmurju
Od leta 798 naprej je v podrejenosti salzburškemu nadškofu vodil misijonsko delo in cerkveno upravo v Karantaniji in Spodnji Panoniji pomožni škof - "karantanski korepiskop". Pokrajinska škofa Teodorik in Oton sta združevala Slovence zahodno in vzhodno od reke Mure v isti cerkvenoupravni enoti med leti 798-850. Isto stanje se je nadaljevalo v času korepiskopov Salamona, Engelfrida, Alarika in Ditriha med leti 874-923. Zemljepisna lega, isti jezik in skupni cilj: sveta vera - so narekovali način cerkvene uprave, ki je združeval panonske Slovence s karantanskimi.
Za karantanskega pokrajinskega škofa Otona (pred letom 850) je bila spodnja Panonija odtegnjena njegovi oblast in bila neposredno podrejena Salzburgu. Nadškofova desna roka je postal prvi duhovnik v Pribinovem Blatogradu. Prvi nadduhovnik v Spodnji Panoniji je bil dvorni duhovnik Domonik leta 850. Kot višji duhovnik je opravljal službo predstojnika nad ostalo duhovščino in je v nadškofovi odvisnosti vodil dušnopastirsko službo v Pribinovi deželi. Naslednji nadduhovniki so bili: Svarnagal z diakoni in kleriki (zaupana mu je bila vzgoja duhovniškega naraščaja), Altfrid, ki ga je nadškof Adalvin posvetil v arhiprezbitera z izrecnim pooblastilom za vodilno dušnopastirsko službo čez ves narod (commendans illi claves ecclesiae post illum totius populi gerendum), ter zadnji arhiprezbiter Rihpald do Metodovega prihoda v Blatograd.
Na to salzburško cerkvenoupravno osnovo in začeto misijonsko delo med panonskimi Slovenci sta se naslonila sv. brata Ciril in Metod ob prihodu h knezu Koclju. Njuna apostolska vnema in podobni jezik sta osvojila srca panonske duhovščine in učencev bogoslovne šole v Kocljevem Blatogradu, tako da sta v kratkem času dosegla čudovite uspehe med panonskimi Slovenci, tudi med tistimi, ki so bivali na sedanjem prekmurskem ozemlju. V prvem obdobju (869-874) je bilo namreč težišče Metodove nadškofije v Blatogradu in na njegovem območju. Kakor nam priča madžarska upravna ureditev iz prvih stoletij, je spadalo tudi prekmursko ozemlje v neposredno območje Blatograda. Iz bogoslovne šole v Kocljevem Blatogradu je bilo gotovo nekaj klerikov panonskih Slovencev, ki sta jih vodila sv. brata v Rim, da so bili posvečeni za duhovnike.
S prihodom Madžarov krščanstvo v Spodnji Panoniji ni bilo prekinjeno. To dokazujejo tudi imena svetnikov, ki so jih častili v Spodnji Panoniji tik pred prihodom Madžarov, na primer ime mučenca sv. Adrijana, kateremu v čast je posvetil cerkev salzburški nadškof Liupram v Blatogradu med leti 850-868. O tej cerkvi pravi Conversio: "In qua ecclesia Adrianus martyr humatus pausat". V Prekmurju sta dve krajevni imeni, ki izvirata od osebnega imena Adrijan: Odranci (1397: Adrianch) in Adrijanci pri Gornjih Petrovcih (1336: Adrian). Ti krajevni imeni opozarjata na dejstvo, da je bilo slovensko prebivalstvo v Prekmurju povezano s Pribinovim in Kocljevim Blatogradom in s češčenjem sv. Adrijana, ker so dajali svojim otrokom ob krstu ime mučenca sv. Adrijana, kateremu je bila posvečena cerkev v Blatogradu in katere temelji so ohranjeni še danes.
Pod madžarsko cerkveno upravo je Prekmurje lahko prišlo šele po ustanovitvi zahodnih madžarskih škofij, kar se je zgodilo v Györu okoli leta 998 in v Veszprému leta 1002. Toda po ustanovitvi omenjenih dveh škofij ni prišlo do takojšnje podreditve sedanjega prekmurskega ozemlja pod madžarsko cerkveno upravo. Madžari so se namreč po porazu na Leškem polju 955 umaknili v notranjost. Prvotna madžarska meja je med leti 955-1075 potekala vzhodno od Prekmurja. V tem času je prekmursko ozemlje zopet upravljal Salzburg, kolikor je bilo pač mogoče zaradi nestalnih in nemirnih razmer. Prekmurje je bilo pritegnjeno v madžarsko civilno in istočasno v cerkveno upravo šele v času, ko so Madžari zasedli Slavonijo (okoli leta 1090), torej pod madžarskim kraljem sv. Ladislavom I (1077-1095).
Po zasedbi Slavonije je Ladislav za priključene dežele okoli leta 1094 ustanovil novo škofijo s sedežem v Zagrebu. Ker je bilo Prekmurje šele takrat pritegnjeno v madžarsko politično upravo, so ga cerkvenoupravno podredili novoustanovljeni škofiji v Zagrebu, torej škofiji, ki je bila ustanovljena za priključene kraje. Domneva se, da je bilo prvotno celotno sedanje Prekmurje podrejeno Zagrebu. Pri organizaciji civilne uprave pa je bilo Prekmurje razdeljeno: gornji del Prekmurja je bil pritegnjen k županiji s središčem v Vasváru (Ferrum Castrum), dolnji del pa k županiji s sedežem v Zalaváru (nekdanjem Blatenskem kostelu). To je bil vzrok, da so nastala trenja glede škofijske meje med škofijami na področju Prekmurja.
Velja omeniti, da so prišli zagrebški ustanovitvi na pomoč duhovniki iz sosednjih madžarskih županij, kar časovno sovpada z ustanovitvijo benediktinske opatije "de Borchi" pri Sv. Benediktu v Prekmurju leta 1093. Redovniki so morali priti iz opatije v Blatenskem kostelu - Zalaváru. To je bila edina opatija, ki je obstajala v županiji Zala v 11. stoletju. Med člani samostanske družine jih je morala biti večina slovenskega rodu. Le na ta način so mogli prevzeti dušnopastirsko službo v novoustanovljeni zagrebški škofiji - in v veliki meri v Prekmurju, ki je bilo priključeno zagrebški škofiji. Iz tega moremo sklepati, da so vodili dušnopastirstvo v Prekmurju v 11-13. stoletju predvsem benediktinski duhovniki s središčnem pri Sv. Benediktu v Kančovcih. Zgraditev cerkve sv. Venčeslava v Domanjševcih, ki se omenja leta 1208, moremo pripisovati benediktinskim redovnikom pri Sv. Benediktu, ki naj bi jo zgradili v 12. stoletju. Na splošno bi mogli presoditi, da je benediktinska opatija pri Sv. Benediktu prenehala obstajati v 13. stoletju. V 13. stoletju se pojavijo v Soboti, Selu in tudi pri Gradu ivanovci. Tudi ivanovci so odigrali važno vlogo v dušnem pastirstvu v Prekmurju v času od 13.-15. stoletja.
Ob ustanovitvi Györske škofije leta 998 je bila škofiji podrejena Železna županija (Vas). Ozemlje Železne županije je bilo okoli leta 1091 povečano za gornje Prekmurje, vendar je bilo Prekmurje kot priključeni del podrejeno novoustanovljeni škofiji v Zagrebu. Sčasoma si je začela györska škofija lastiti celotno ozemlje Železne županije, torej tudi gornje Prekmurje. Prišlo je do spora leta 1176, o katerem je razpravljal cerkveni zbor v Györu. Obveljala je razsodba madžarskega kralja, ki je posegel vmes in odločil, da se cerkvena meja ravna po županijski meji.
Tudi Veszprém si je prizadeval izriniti Zagreb z ozemlja, ki je bilo v civilni upravi Zalske županije. Šlo je za ozemlje dolnjega Prekmurja in vseh župnij severno od Mure v beksinskem arhidiakonatu ter za Medmurje. Prvi znani spor glede škofijske meje med Zagrebom in Veszprénom je bil obravnavan leta 1249. Razsodniki so za mejo med Veszprénom in Zagrebom določili reko Muro. Iz razsodbe je razvidno, da je Zagreb pred letom 1248 upravljal ozemlje severno od Mure. Ta razsodba ni obveljala. Zagreb je že leta 1256 spet pobiral desetino v beksinskem arhidiakonatu.
Hujši spor je vzplamtel leta 1398, ko je vmes posegel madžarski kralj Sigismund. Ta je izvedel, da hočejo dolnjelendavski Bánffyji odtrgati "prekmurske župnike" (plebanos vestros Transmuratos) od zagrebške škofije, h kateri pripadajo vedno in od davna (ad dyocesim ecclesie Zagrabiensis semper et ab antiquo pertinentes), in jih priključiti vespremski škofiji. Zato kralj naroča Bánffyjem, da župnike znova prisilijo k pokorščini. Verjetno gre za župnije, ki so bile v 14. stoletju že pomadžarjene in so bile vzhodno in južno od Lendave ter severno od reke Mure.
V srednjem veku je imel Györ v najjužnejšem delu svojega škofijskega ozemlja poseben arhidiakonat, katerega sedež je bil leta 1331 v Murski Soboti. O tem poroča listina iz körmendskega arhiva, v kateri je zapisano: "Archidiaconus de Beelmura". Krajevno ime Belmura je drugo ime za Mursko Soboto. Arhidiakon rezidira v Soboti v času, ko je bila Murska Sobota mesto (civitas), ne le trg (oppidum). Papež Bonifacij IX. je leta 1394 soboškega župnika Mihaela imenoval za györskega kanonika. Na tem ozemlju najdemo posebno cerkveno zgodovinsko ozemeljsko enoto, v kateri so bile združene slovenske župnije v Železni županiji in so jo v györski administrativni terminologiji označevali z izrazom "Tótság", Slovenci, torej domačini, pa so jo imenovali Slovenska okroglina (krajina).
Z imenom Tótság je označeno tudi sedaj ponemčeno ozemlje župnij Dobre in Sv. Martina ob Rabi ter madžarske župnije Velemér, tako da smemo sklepati, da poimenovanje datira iz dobe, ko so bile te župnije še slovenske, to se pravi, iz prvega stoletja pripadnosti murskosoboške dekanije v Györ (11.-12. stoletje). Poimenovanje je ostalo v rabi, dokler niso dekanije na pobudo dekana dr. Franca Ivanocyja preimenovali v Dekanija Murska Sobota. Izraz "Tót" je namreč dobil zaničljiv prizvok.
Začetki protestantizma na prekmurskem ozemlju segajo v prvo polovico 16. stoletja. Pospeševatelji reformacije so bili zemljiški gospodje. Tipično za prekmurski protestantizem je dejstvo, da je bila vera podložnikov odvisna od zemljiških gospodov. Višja cerkvena oblast je bila daleč in brez moči proti posestnim gospodom. V začetku protestantizma so morali zaradi nastopa zemljiških gospodov katoliški duhovniki zapustiti župnije. Nekateri preganjani duhovniki so sicer ostali v zaledju med ljudstvom. Tako je pri martjanski podružnici deloval v začetku XVII. stoletja duhovnik, katerega naziva vizitacija iz l. 1627 "néminemü pápista pap" (neki papinski duhovnik). Tudi podložno ljudstvo so po vzgledu posestnih gospodov skušali pridobiti za novo vero. Ker več kot 80 let ni imelo rednih katoliških dušnih pastirjev, je razumljiva ugotovitev vizitacije iz l. 1698, da je od vsega prebivalstva le majhen odstotek katoličanov.
Protestantsko gibanje je prišlo v Prekmurje predvsem iz Ogrske in tudi iz Nemčije. Lendavska grofovska družina Bánffy se je že sredi 16. stoletja, kot prva v Prekmurju opredelila za protestantizem, saj je ta družina imela že vrsto let razvite trgovske stike (predvsem izvoz vina) z avstrijskimi in slovaškimi mesti. Nikolaj Bánffy (1547-1593) se je leta 1570 poročil z vneto luteranko Urško Zrinjski, najmlajšo hčerko Nikolaja Zrinjskega. Krstni boter Nikolajevih otrok je bil učitelj in pozneje predikant Jurij Kulcsár, ki je bival v Lendavi kot ignanec pod zaščito Nikolaja Bánffyja. Po Kulcsárjevi želji je Nikolaj Bánffy v Lendavo poklical tiskarnarja Rudolfa Hoffhalterja; tiskarna je tam delovala že leta 1573. V tej tiskarni je Jurij Kulcsár izdal tri madžarska dela, ki so bile prve tiskane knjige na ozemlju današnje Slovenije.
Ena prvih organiziranih slovenskih protestantskih skupnosti v Prekmurju je bila pri Sv. Benediktu. Poleg grofov so k razširitvi protestantizma bistveno pripomogli prvi domači šolani pridigarji. Že leta 1576 so imeli protestanti svojo sinodo v Sárvaru pod pokroviteljstvom Franca Nádasdyja in Baltazarja Batthányja, kjer so izvolili svojega škofa - superintendenta Mateja Szegedija. Protiutež protestantski sinodi je bila sinoda v Sombotelu leta 1579, kjer se je Györska škofijska duhovščina uradno ukvarjala z reformacijo kot verskim problemom. Na sinodo so bili povabljeni vsi duhovniki. Protestantsko misleči duhovniki se niso odzvali pozivu, ker so zaupali varstvu zemljiškega gospoda Franca Nádasdyja. Okoli leta 1590 so v župnijah gornjega Prekmurja v celoti prevzeli cerkveno upravo evangeličani in jo obdržali do leta 1672. Za 80 let je bila tako prekinjena györska škofijska cerkvena uprava v gornjem Prekmurju.
Velja omeniti, da je v času vladanja kralja Rudolfa (1576-1608), še posebej pa njegovega namestnika za Dolnjo Štajersko nadvojvode Ferdinanda Habsburškega, ki je strl moč deželnih stanov v septembru in ki je v oktobru 1598 začel izganjati protestantske duhovnike in učitelje iz Štajerske in Kranjske, v kraje med Muro in Rabo prišlo veliko število beguncev iz teh dveh dežel, ki so našli zavetje pri zemljiški gospodi Nádasdyjev na Petanjcih in Széchyjevih pri Gradu in v Soboti.
Vzporedno z luteranstvom se je po Prekmurju širil kalvinizem in dosegel višek za gornjelendavskega Tomaža Széchyja, ki je bil kalvincem pod vplivom druge žene Katarine Batthyány bolj naklonjen kot luteranom. Že v tem času so tudi kalvinci izvedli cerkveno organizacijo. Samostojni kalvinski dekanat južno od Rabe je obstajal od leta 1595 do leta 1624, ko se je združil z németujvársko kalvinsko dekanijo. Od 1612 do 1616 je bil dekan Martin Perlaki s sedežem pri Sv. Juriju. Njegov naslednik Peter Bereczky se je moral na pritisk luteranov umakniti iz Sv. Jurija. S smrtjo Tomaža Széchyja so kalvinci izgubili svojo oporo, ker so se Tomaževi potomci zavzemali za luteranstvo. Luterani so pod vplivom luteranskih verskih središč v tem delu Ogrske in pod vplivom Eve Poppel (soproga Franca Batthyányja, vplivnega zemljiškega gospoda), ki je ščitila luteranske pridigarje in učitelje v prvi polovici 17. stoletja, prevzeli kalvinistične postojanke. Po tem obdobju se kalvinistična smer ni mogla več uveljaviti. Kljub posredovanju kalvinskega škofa Štefana Pathaya pri soboškem grofu leta 1623 od luteranov razbit prekmurski kalvinski dekanat ni bil obnovljen. Kalvinizem se je najdalje obdržal v Martjancih, kjer je imel oporo v Mihaelu Domjanu. Martjanci so bili kalvinska župnija od leta 1595 do srede 17. stoletja.
Katoliški opat vizitator Štefan Kazó je menil, da se je reformacija v soboški dekaniji in v vsej Železni županiji razširila zaradi pogostih vojn in zaradi velike brezbrižnosti cerkvene in svetne gosposke. Györska škofija se je malo zanimala za dušno pastirstvo na terenu. V celem 17. stoletju je izvedla le eno vizitacijo svojih cerkva, in še to leta 1697/98. V istem stoletju je izvedla zagrebška škofija nič manj kot devet vizitacij svojih župnij v dolnjem Prekmurju, in sicer v letih 1640, 1649, 1669, 1688, 1690, 1691, 1692, 1693, 1698. Podatki kažejo, da je bila v župnijah zagrebške škofije ohranjena katoliška vera, v györski pa ne.
Po mnenju Ivana Zelka je reformacija, združena s turškimi napadi, za stoletja zavrla slovensko kulturo v Prekmurju. Navaja divjaško uničevanje katoliških cerkva in umetnosti s strani protestantskih trum. Ko sta turška nevarnost in reformacija prenehali, so v krajih, kjer so bili verniki katoličani, cerkve popravili ali ponovno pozidali in so se ohranile do danes. Po vaseh, kjer se je ohranilo luteranstvo, pa so stare cerkve in kapele propadle in jih danes ni več.
Katoliška obnova je zaradi pomanjkanja duhovščine zelo počasi napredovala. Za soboško dekanijo lahko trdimo, da je rekatolizacija trajala 60 let, in sicer od leta 1672, ko je bila luteranom odvzeta prva župnija G. Lendava, pa do leta 1733, ko je moral zadnji pastor zapustiti nekdaj katoliško župnijo Sv. Benedikt. Pri protireformaciji so bili poleg državne politike Leopolda I. velikega pomena zemljiški gospodje. Kakor so v začetku reformacije prav oni vodili svoje podložnike v novo vero, postavljali pri cerkvah protestantsko misleče duhovnike ter odstavili katoliške, prav tako so bili tudi v času katoliške obnove v glavnem zemljiški gospodje tisti, ki so v soboški dekaniji odstranjevali predikante in izročali cerkve katoličanom.
Ob prevzemu cerkva od protestantov leta 1672 pa je nastala težava, ker v soboški dekaniji ni bilo katoliških duhovnikov. Kolikor jih je bilo, so bili iz sosednjih škofij. Največjo vrzel so izpolnili laični uslužbenci licenciati, ki so vodili župnijo in imeli skrb za cerkveno premoženje. Ker ni bilo katoliškega duhovnika so morali skrbeti, da bi se cerkve zopet ne polastili protestanti, kakor se je dejansko zgodilo v Martjancih pred letom 1725. Licenciati so bili verni pošteni možje, primerno izobraženi, ki so prejeli od škofa ali škofovega pooblaščenca dovoljenje (licentiam), da smejo učiti vernike verske resnice, krščevati, poročati in pokopavati mrliče. Gre za edinstven primer v slovenski cerkveni zgodovini. Služba licenciatov je v soboški dekaniji prenehala v letih 1756 in 1757.
Življenje katoliških duhovnikov sredi bojevitih luteranskih vernikov ni bilo lahko in tudi njihove gmotne razmere so bile slabše. Šele po letu 1730 so v györsko bogoslovje prihajali tudi bogoslovci iz distrikta "Tótság". Okoli leta 1731 so v dekaniji začeli pisati matične knjige. Leta 1732 in 1733 so bile katoličanom vrnjene vse cerkve v soboški dekaniji. Zaradi velikega pomanjkanja katoliških duhovnikov pa je bilo redno dušno pastirstvo uvedeno šele v drugi polovici 18. stoletja.
V obdobju 1672-1733 torej še ni bilo prave katoliške obnove, temveč le ponovna pridobitev cerkva, ki so bile odvzete protestantom. Resnično obdobje katoliške verske obnove je bilo v letih 1733-1804, ki ga označujejo rednejše dušno pastirstvo v dekaniji, velikopotezne obnove cerkva, prenehanje licenciatskih služb (leta 1757), množična spreobrnjenja in prizadevanje za zadostno število duhovnikov, tudi iz vrst konvertitov.
Na pojav novih domačih duhovnikov v dekaniji je vplivala köszeška sirotišnica Kelcz-Adelffy skupaj s köszeško gimnazijo, ki so jo ustanovili leta 1741 in sicer za revne otroke predvsem protestantskih staršev, ki so želeli biti vzgojeni v katoliški veri. Celotno vzgojo v zavodu so od leta 1749 do 1773 vodili jezuiti. Po oporoki Antala Adelffyja, ki je po ženi iz Bakovec podedoval obširna posestva v Slovenski okroglini, so imeli prednost za sprejem v köszeško sirotišnico in gimnazijo prekmurski Slovenci.
Po letu 1749 so v Köszegu sprva študirali le redki, po letu 1768 pa čedalje številnejši fantje iz soboške dekanije. Iz soboške dekanije jih je bilo največ iz luteranskih družin z namenom, da bi konvertirali. Ko so fante v župnijski šoli spoznali za študijsko sposobne, so jih na priporočilo domačega župnika, še bolj pa dekana, sprejeli v gimnazijo v Köszegu. Edina pot, ki je iz Prekmurja vodila na györsko bogoslovje je šla prek köszeške gimnazije.
Köszeško gimnazijo so kasneje prizadele reforme Jožefa II. V letih 1787-1800 je prenehala delovati in se je morala zaradi državne odredbe preseliti v Bratislavo, kjer je deloval podoben centralni zavod za vzgojo mladine. Vendar pa se veliko število dijakov iz soboške dekanije ni moglo vživeti v novi položaj. Bili so veliko bolj oddaljeni od doma ter zapostavljeni v hrani in obleki. Neugoden dnevni red in prisilno vživljanje v madžarsko jezikovno okolje jih je tako odbijalo, da so hoteli pustiti študij in oditi domov. Leta 1790 se je zato škof Szily potegoval za vrnitev gimnazije v Köszeg in za povračilo njenega premoženja. V vlogi na mestni svet v Bratislavi navaja kot razlog "dijake iz Tótsága". Škof opozarja na nevarnost pomanjkanja duhovnikov v Slovenski krajini, ki bi lahko bilo usodno, če gimnazije ne bi vrnili v Köszeg. Škofu se je zdelo vredno, da je gimnazija v Köszegu ali v Sombotelu že zaradi slovenskih dijakov, ker sicer ne bo gojencev s tega jezikovnega območja. Škof je pri svojem prizadevanju uspel, saj so prekmurski dijaki bivali v köszeški sirotišnici in študirali v tamkajšnji gimnaziji celo 19. stoletje vse do leta 1920.
Najbolj znan dekan soboške dekanije je bil v 18. stoletju Mikloš Küzmič (1737-1804), ki je s svojimi knjigami živel v spominu vernega prekmurskega ljudstva še stoletje pozneje. Službo dekana je opravljal v letih 1777-1804 pri Sv. Benediktu na Goričkem (danes Kančevci). Njegovo delovanje je bilo tesno povezano s poreformacijsko versko obnovo soboške dekanije. Mikloš Küzmič je s katoliško slovensko književnostjo, z delom za duhovniške poklice in z verskim šolstvom prebujal nacionalno zavest in utrjeval katoliško vero ne samo v lastni dekaniji, ampak v celi Slovenski krajini.
Po skoraj sedemstoletni cerkvenopravni in dušnopastirski razcepljenosti so bili prekmurski Slovenci končno združeni v sombotelski škofiji, ki jo je dne 17. februarja 1777 ustanovila cesarica Marija Terezija. V tem obdobju je bila v celotni avstro-ogrski državi izvršena obsežna cerkvenoupravna sprememba. Eden izmed razlogov za ustanovitev sombotelske škofije je bila tudi neprestana borba vespremske škofije za teritorij zagrebške škofije severno od reke Mure in Medmurja. Iz zagrebške škofije je bil k novoustanovljeni škofiji priključen ves distrikt Transmuranus s 16 župnijami, to je ozemlje severno od Mure. Iz györske škofije je sombotelski škofiji pripadla celotna Železna županija in s tem gornje Prekmurje. Po podatkih vizitacijskega zapisnika iz leta 1778 je bilo takrat v Prekmurju okoli 35.564 prebivalcev; od teh 26.757 katoličanov in 8807 evangeličanov in kalvincev.
Ustanovitev nove škofije je napovedovala lepšo prihodnost tudi v političnem, verskem, in še posebej kulturnem življenju Slovenske krajine. Združitev je ugodno vplivala na prebivalstvo. Ena in ista uprava je versko razdeljeno prebivalstvo soboške dekanije okrepila, vpliv Hrvatov pa se je na dolnje Prekmurje zmanjšal. S tem se je dvignila verska, kulturna in narodna zavest Slovencev v Prekmurju.
Prvi škof János Szily (1777-1799) je imel ne glede na svojo narodnost velike zasluge za prekmurske Slovence. Leta 1778 je obiskal vse prekmurske župnije in se seznanil z verskim in prosvetnim stanjem pri Slovencih. Videl je, da katoličani nimajo svojih knjig za cerkev in za župnijske šole. Dekanu Miklošu Küzmiču je omogočil tiskanje njegovih knjig, ki so imele velik pomen na cerkvenem in prosvetnem področju. Küzmič je priskrbel tri knjige za cerkev (nedeljski evangeliji in 2 molitvenika) in štiri knjige za župnijske šole (katekizem, zgodbe sv. pisma in dva abecednika). Küzmičeva "Molitvena knjiga" je doživela okoli 30 ponatisov, njegovi evangeliji pa so bili v rabi v cerkvah Prekmurja 150 let. Veliko skrb je škof posvetil tudi duhovnim poklicem. Posebno skrb za slovenski duhovniški naraščaj za potrebe dekanije je nosila predvsem dekanijska duhovščina. Podatek, da je od leta 1777 do 1804, ko je bil Mikloš Küzmič dekan, študiralo na gimnaziji v Köszegu 123 slovenskih dijakov, pove veliko o sodelovanju med škofom in dekanom, kot tudi o skrbi za večje število domačih izobražencev. Sam Mikloš Küzmič to potrjuje, ko piše škofu: "Mi pa se šele sedaj prebujamo in prav to moramo šteti med zasluge vaše presvetlosti." Cerkev je bila s slovensko pridigo in z veroukom v slovenskem jeziku izjemno pomemben dejavnik, da je ljudstvo ohranilo narodno zavest.
Že v času četrtega sombotelskega škofa Andrása Böleja (1824-1843) pa je nastopil v Prekmurju madžarski nacionalizem. V župnijskih šolah se je moral od leta 1828 poučevati madžarski jezik, o znanju katerega se je škof sam prepričeval ob birmovanju. Od duhovnikov, nameščenih na slovenskih župnijah, je zahteval pisanje matičnih knjig v madžarščini, kar je podkrepil s strogim ukazom leta 1842. Po Bölejevi smrti je madžarski pritisk nekoliko popustil, v času sedmega sombotelskega škofa Imreja Száboja (1869-1881) pa je zaživel še silneje. Ta škof je izredno pozornost posvetil šoli. Pod vplivom liberalizma se je že prej kot madžarska vlada potegoval za pouk madžarščine, kar je razvidno iz njegovih okrožnic. To je bila doba najhujše madžarizacije v Prekmurju, ki je trajala do leta 1919. Dr. Franc Rogač, poznejši škof v Pečuhu, piše o njem leta 1915: "Navdušenost prebujenja madžarskega naroda in s tem povezane nekatere napake niso šle mimo njegove duše brez posledic. V mnogih krajih je duhovništvo za narodno misel zgubilo cerkveni čut, podleglo ozračju svoje dobe, prisluhnilo krilaticam, ki so bile vržene med ljudstvo in spolzelo na široko področje liberalizma, ki ni nič drugega kot najskrajnejši verski indiferentizem - brezbrižnost za vero."
Po prvi svetovni vojni je Sombotel cerkveno upravljal Prekmurje še do 1. decembra 1923. Tudi druge veroizpovedi so imele po razpadu Avstro-Ogrske svoje upravne sedeže v krajih, ki so po nastanku nove državne meje Kraljevine SHS ostali na madžarski strani. Generalna vikarja sombotelskega škofa sta bila Janoš Slepec za soboško in Florijan Strausz za lendavsko dekanijo. Oba sta bila po rodu Madžara in sta nasprotovala priključitvi Prekmurja k Jugoslaviji. Drugi katoliški duhovniki so se zavzemali za avtonomijo Prekmurja bodisi v okviru Madžarske bodisi v okviru Jugoslavije. Omeniti velja prizadevanja Jožefa Klekla st., ki se je naslonil na pomoč štajerskih katoliških politikov in ustanovil Kmečko zvezo za Prekmurje, politično organizacijo SLS. Klekl je imel močno oporo pri dr. Matiji Slaviču, Josipu Hohnjecu in dr. Antonu Korošcu. Leta 1921 je poskus ljubljanskega škofa dr. Antona Bonaventure Jegliča, da bi Prekmurje postalo samostojna škofija, propadel. Duhovniki Kleklu o tem niso hoteli dati svojega mnenja. Za duhovnike je bilo neprijetno, da je škof Jeglič sprožil pobudo prek Klekla, ki je bil "samo" upokojeni župnik, in ne prek generalnih vikarjev J. Slepca in F. Strausza.
Z odlokom apostolske nunciature v Beogradu z dne 1. nov. 1923, št. 1882, veljavnim s 1. dec. 1923, je postal apostolski administrator Prekmurja lavantinsko-mariborski škof dr. Andrej Karlin. Klekl ni bil zadovoljen z dejstvom, da je mariborski škof tudi apostolski administrator Prekmurja, kar so vedeli tudi v Mariboru, kjer so ga prezirali. Lavantinska apostolska administratura ni dovolj upoštevala posebnih razmer prekmurskih Slovencev in je takoj vsiljevala knjižni jezik v cerkve in kateheze. V tem pogledu ni bila dosti boljša od madžarizatorjev, saj je uničevala svojstveno prekmursko slovensko identiteto. Škof dr. Karlin je v prekmurskih šolah prepovedal rabo Katoličanskega katekizmuša, ki ga je Ivan Baša priredil v prekmurščini. To je med duhovščino vzbudilo nezaupanje in nezadovoljstvo. Tudi Klekl je pri škofu Karlinu in pozneje tudi pri škofu Tomažiču izgubil zaupanje. Ivan Jerič in Klekl sta ob neki priliki obiskala mariborskega škofa dr. Ivana Jožefa Tomažiča, da bi mu razložila stanje v Prekmurju, vendar ju je škof takoj odslovil: "Z vama o prekmurskih zadevah nimam več kaj govoriti!"
Ko so 18. aprila 1941 Prekmurje zasedle madžarske čete, je imenoval mariborski škof dr. Ivan Tomažič -24. aprila 1941- Ivana Jeriča, lendavskega dekana, za generalnega vikarja v Prekmurju. Dekan Ivan Jerič je upravljal službo gen. vikarja od 24. aprila do 1. junija 1941. Nato je prevzel cerkveno upravo sombotelski škof dr. Jožef Grösz kot apostolski administrator. Somboteljska škofija je dodala ozemlje lendavske in soboške dekanije svojim šesterim arhidiakonatom kot samostojno sedmo cerkveno enoto z imenom: "Administratura apostolica Muravidék". Po koncu madžarske okupacije je dne 29.4. 1945 sombotelski škof Aleksander Kovács spet imenoval dekana Ivana Jeriča za generalnega vikarja v Prekmurju, kar je le-ta ostal do 20. avgusta 1946. Priljubljenega Jeriča je 11. oktobra 1946 na montiranem procesu socialistična oblast obsodila na štiri leta zapora s prisilnim delom in dve leti izgube državljanskih pravic. Dne 1. sept. 1946 je prišla od nunciature brzojavka mariborskemu škofu dr. Ivanu Tomažiču, da je imenovan za apostolskega administratorja za Prekmurje. Tako je bil mariborski škof apostolski administrator Prekmurja, dokler ni bilo to ozemlje z odlokom sv. Konzistorialne kongregacije z dne 9. junija 1964 dokončno pridruženo mariborski škofiji. Škofija v Murski Soboti je bila ustavnoljena 7. aprila 2006, ko jo je papež Benedikt XVI ustanovil s posebno papeško bulo. Slovesno je bila razglašena 25. junija 2006, ko je bilo tudi škofovsko posvečenje prvega škofa v M. Soboti, to je msgr. dr. Marjana Turnška, in jo je ta isti dan vzel v posest.
Viri:
Ivanocyjev simpozij v Rimu 1984. Uredil Vilko Novak. Rim: Slovenska bogoslovna akademija v Rimu, 1985, 31-32.
Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja (Izbrane razprave in članki). Izbral, uredil in spremno besedo napisal Vilko Novak. Murska Sobota: Pomurska založba, 1996, 94-105, 181, 186.
Peter Štumpf: Jožef Klekl st. (1874-1948) kot publicist v prizadevanju za ohranitev katoliške vere v Slovenski krajini (Prekmurju). Ljubljana: Salve, 2006, 34-38, 44-47, 60-64.
http://www.skofija-sobota.si/slo/stran.php?id_strani=117 (12. 2. 2010)
Za karantanskega pokrajinskega škofa Otona (pred letom 850) je bila spodnja Panonija odtegnjena njegovi oblast in bila neposredno podrejena Salzburgu. Nadškofova desna roka je postal prvi duhovnik v Pribinovem Blatogradu. Prvi nadduhovnik v Spodnji Panoniji je bil dvorni duhovnik Domonik leta 850. Kot višji duhovnik je opravljal službo predstojnika nad ostalo duhovščino in je v nadškofovi odvisnosti vodil dušnopastirsko službo v Pribinovi deželi. Naslednji nadduhovniki so bili: Svarnagal z diakoni in kleriki (zaupana mu je bila vzgoja duhovniškega naraščaja), Altfrid, ki ga je nadškof Adalvin posvetil v arhiprezbitera z izrecnim pooblastilom za vodilno dušnopastirsko službo čez ves narod (commendans illi claves ecclesiae post illum totius populi gerendum), ter zadnji arhiprezbiter Rihpald do Metodovega prihoda v Blatograd.
Na to salzburško cerkvenoupravno osnovo in začeto misijonsko delo med panonskimi Slovenci sta se naslonila sv. brata Ciril in Metod ob prihodu h knezu Koclju. Njuna apostolska vnema in podobni jezik sta osvojila srca panonske duhovščine in učencev bogoslovne šole v Kocljevem Blatogradu, tako da sta v kratkem času dosegla čudovite uspehe med panonskimi Slovenci, tudi med tistimi, ki so bivali na sedanjem prekmurskem ozemlju. V prvem obdobju (869-874) je bilo namreč težišče Metodove nadškofije v Blatogradu in na njegovem območju. Kakor nam priča madžarska upravna ureditev iz prvih stoletij, je spadalo tudi prekmursko ozemlje v neposredno območje Blatograda. Iz bogoslovne šole v Kocljevem Blatogradu je bilo gotovo nekaj klerikov panonskih Slovencev, ki sta jih vodila sv. brata v Rim, da so bili posvečeni za duhovnike.
S prihodom Madžarov krščanstvo v Spodnji Panoniji ni bilo prekinjeno. To dokazujejo tudi imena svetnikov, ki so jih častili v Spodnji Panoniji tik pred prihodom Madžarov, na primer ime mučenca sv. Adrijana, kateremu v čast je posvetil cerkev salzburški nadškof Liupram v Blatogradu med leti 850-868. O tej cerkvi pravi Conversio: "In qua ecclesia Adrianus martyr humatus pausat". V Prekmurju sta dve krajevni imeni, ki izvirata od osebnega imena Adrijan: Odranci (1397: Adrianch) in Adrijanci pri Gornjih Petrovcih (1336: Adrian). Ti krajevni imeni opozarjata na dejstvo, da je bilo slovensko prebivalstvo v Prekmurju povezano s Pribinovim in Kocljevim Blatogradom in s češčenjem sv. Adrijana, ker so dajali svojim otrokom ob krstu ime mučenca sv. Adrijana, kateremu je bila posvečena cerkev v Blatogradu in katere temelji so ohranjeni še danes.
Pod madžarsko cerkveno upravo je Prekmurje lahko prišlo šele po ustanovitvi zahodnih madžarskih škofij, kar se je zgodilo v Györu okoli leta 998 in v Veszprému leta 1002. Toda po ustanovitvi omenjenih dveh škofij ni prišlo do takojšnje podreditve sedanjega prekmurskega ozemlja pod madžarsko cerkveno upravo. Madžari so se namreč po porazu na Leškem polju 955 umaknili v notranjost. Prvotna madžarska meja je med leti 955-1075 potekala vzhodno od Prekmurja. V tem času je prekmursko ozemlje zopet upravljal Salzburg, kolikor je bilo pač mogoče zaradi nestalnih in nemirnih razmer. Prekmurje je bilo pritegnjeno v madžarsko civilno in istočasno v cerkveno upravo šele v času, ko so Madžari zasedli Slavonijo (okoli leta 1090), torej pod madžarskim kraljem sv. Ladislavom I (1077-1095).
Po zasedbi Slavonije je Ladislav za priključene dežele okoli leta 1094 ustanovil novo škofijo s sedežem v Zagrebu. Ker je bilo Prekmurje šele takrat pritegnjeno v madžarsko politično upravo, so ga cerkvenoupravno podredili novoustanovljeni škofiji v Zagrebu, torej škofiji, ki je bila ustanovljena za priključene kraje. Domneva se, da je bilo prvotno celotno sedanje Prekmurje podrejeno Zagrebu. Pri organizaciji civilne uprave pa je bilo Prekmurje razdeljeno: gornji del Prekmurja je bil pritegnjen k županiji s središčem v Vasváru (Ferrum Castrum), dolnji del pa k županiji s sedežem v Zalaváru (nekdanjem Blatenskem kostelu). To je bil vzrok, da so nastala trenja glede škofijske meje med škofijami na področju Prekmurja.
Velja omeniti, da so prišli zagrebški ustanovitvi na pomoč duhovniki iz sosednjih madžarskih županij, kar časovno sovpada z ustanovitvijo benediktinske opatije "de Borchi" pri Sv. Benediktu v Prekmurju leta 1093. Redovniki so morali priti iz opatije v Blatenskem kostelu - Zalaváru. To je bila edina opatija, ki je obstajala v županiji Zala v 11. stoletju. Med člani samostanske družine jih je morala biti večina slovenskega rodu. Le na ta način so mogli prevzeti dušnopastirsko službo v novoustanovljeni zagrebški škofiji - in v veliki meri v Prekmurju, ki je bilo priključeno zagrebški škofiji. Iz tega moremo sklepati, da so vodili dušnopastirstvo v Prekmurju v 11-13. stoletju predvsem benediktinski duhovniki s središčnem pri Sv. Benediktu v Kančovcih. Zgraditev cerkve sv. Venčeslava v Domanjševcih, ki se omenja leta 1208, moremo pripisovati benediktinskim redovnikom pri Sv. Benediktu, ki naj bi jo zgradili v 12. stoletju. Na splošno bi mogli presoditi, da je benediktinska opatija pri Sv. Benediktu prenehala obstajati v 13. stoletju. V 13. stoletju se pojavijo v Soboti, Selu in tudi pri Gradu ivanovci. Tudi ivanovci so odigrali važno vlogo v dušnem pastirstvu v Prekmurju v času od 13.-15. stoletja.
Ob ustanovitvi Györske škofije leta 998 je bila škofiji podrejena Železna županija (Vas). Ozemlje Železne županije je bilo okoli leta 1091 povečano za gornje Prekmurje, vendar je bilo Prekmurje kot priključeni del podrejeno novoustanovljeni škofiji v Zagrebu. Sčasoma si je začela györska škofija lastiti celotno ozemlje Železne županije, torej tudi gornje Prekmurje. Prišlo je do spora leta 1176, o katerem je razpravljal cerkveni zbor v Györu. Obveljala je razsodba madžarskega kralja, ki je posegel vmes in odločil, da se cerkvena meja ravna po županijski meji.
Tudi Veszprém si je prizadeval izriniti Zagreb z ozemlja, ki je bilo v civilni upravi Zalske županije. Šlo je za ozemlje dolnjega Prekmurja in vseh župnij severno od Mure v beksinskem arhidiakonatu ter za Medmurje. Prvi znani spor glede škofijske meje med Zagrebom in Veszprénom je bil obravnavan leta 1249. Razsodniki so za mejo med Veszprénom in Zagrebom določili reko Muro. Iz razsodbe je razvidno, da je Zagreb pred letom 1248 upravljal ozemlje severno od Mure. Ta razsodba ni obveljala. Zagreb je že leta 1256 spet pobiral desetino v beksinskem arhidiakonatu.
Hujši spor je vzplamtel leta 1398, ko je vmes posegel madžarski kralj Sigismund. Ta je izvedel, da hočejo dolnjelendavski Bánffyji odtrgati "prekmurske župnike" (plebanos vestros Transmuratos) od zagrebške škofije, h kateri pripadajo vedno in od davna (ad dyocesim ecclesie Zagrabiensis semper et ab antiquo pertinentes), in jih priključiti vespremski škofiji. Zato kralj naroča Bánffyjem, da župnike znova prisilijo k pokorščini. Verjetno gre za župnije, ki so bile v 14. stoletju že pomadžarjene in so bile vzhodno in južno od Lendave ter severno od reke Mure.
V srednjem veku je imel Györ v najjužnejšem delu svojega škofijskega ozemlja poseben arhidiakonat, katerega sedež je bil leta 1331 v Murski Soboti. O tem poroča listina iz körmendskega arhiva, v kateri je zapisano: "Archidiaconus de Beelmura". Krajevno ime Belmura je drugo ime za Mursko Soboto. Arhidiakon rezidira v Soboti v času, ko je bila Murska Sobota mesto (civitas), ne le trg (oppidum). Papež Bonifacij IX. je leta 1394 soboškega župnika Mihaela imenoval za györskega kanonika. Na tem ozemlju najdemo posebno cerkveno zgodovinsko ozemeljsko enoto, v kateri so bile združene slovenske župnije v Železni županiji in so jo v györski administrativni terminologiji označevali z izrazom "Tótság", Slovenci, torej domačini, pa so jo imenovali Slovenska okroglina (krajina).
Z imenom Tótság je označeno tudi sedaj ponemčeno ozemlje župnij Dobre in Sv. Martina ob Rabi ter madžarske župnije Velemér, tako da smemo sklepati, da poimenovanje datira iz dobe, ko so bile te župnije še slovenske, to se pravi, iz prvega stoletja pripadnosti murskosoboške dekanije v Györ (11.-12. stoletje). Poimenovanje je ostalo v rabi, dokler niso dekanije na pobudo dekana dr. Franca Ivanocyja preimenovali v Dekanija Murska Sobota. Izraz "Tót" je namreč dobil zaničljiv prizvok.
Začetki protestantizma na prekmurskem ozemlju segajo v prvo polovico 16. stoletja. Pospeševatelji reformacije so bili zemljiški gospodje. Tipično za prekmurski protestantizem je dejstvo, da je bila vera podložnikov odvisna od zemljiških gospodov. Višja cerkvena oblast je bila daleč in brez moči proti posestnim gospodom. V začetku protestantizma so morali zaradi nastopa zemljiških gospodov katoliški duhovniki zapustiti župnije. Nekateri preganjani duhovniki so sicer ostali v zaledju med ljudstvom. Tako je pri martjanski podružnici deloval v začetku XVII. stoletja duhovnik, katerega naziva vizitacija iz l. 1627 "néminemü pápista pap" (neki papinski duhovnik). Tudi podložno ljudstvo so po vzgledu posestnih gospodov skušali pridobiti za novo vero. Ker več kot 80 let ni imelo rednih katoliških dušnih pastirjev, je razumljiva ugotovitev vizitacije iz l. 1698, da je od vsega prebivalstva le majhen odstotek katoličanov.
Protestantsko gibanje je prišlo v Prekmurje predvsem iz Ogrske in tudi iz Nemčije. Lendavska grofovska družina Bánffy se je že sredi 16. stoletja, kot prva v Prekmurju opredelila za protestantizem, saj je ta družina imela že vrsto let razvite trgovske stike (predvsem izvoz vina) z avstrijskimi in slovaškimi mesti. Nikolaj Bánffy (1547-1593) se je leta 1570 poročil z vneto luteranko Urško Zrinjski, najmlajšo hčerko Nikolaja Zrinjskega. Krstni boter Nikolajevih otrok je bil učitelj in pozneje predikant Jurij Kulcsár, ki je bival v Lendavi kot ignanec pod zaščito Nikolaja Bánffyja. Po Kulcsárjevi želji je Nikolaj Bánffy v Lendavo poklical tiskarnarja Rudolfa Hoffhalterja; tiskarna je tam delovala že leta 1573. V tej tiskarni je Jurij Kulcsár izdal tri madžarska dela, ki so bile prve tiskane knjige na ozemlju današnje Slovenije.
Ena prvih organiziranih slovenskih protestantskih skupnosti v Prekmurju je bila pri Sv. Benediktu. Poleg grofov so k razširitvi protestantizma bistveno pripomogli prvi domači šolani pridigarji. Že leta 1576 so imeli protestanti svojo sinodo v Sárvaru pod pokroviteljstvom Franca Nádasdyja in Baltazarja Batthányja, kjer so izvolili svojega škofa - superintendenta Mateja Szegedija. Protiutež protestantski sinodi je bila sinoda v Sombotelu leta 1579, kjer se je Györska škofijska duhovščina uradno ukvarjala z reformacijo kot verskim problemom. Na sinodo so bili povabljeni vsi duhovniki. Protestantsko misleči duhovniki se niso odzvali pozivu, ker so zaupali varstvu zemljiškega gospoda Franca Nádasdyja. Okoli leta 1590 so v župnijah gornjega Prekmurja v celoti prevzeli cerkveno upravo evangeličani in jo obdržali do leta 1672. Za 80 let je bila tako prekinjena györska škofijska cerkvena uprava v gornjem Prekmurju.
Velja omeniti, da je v času vladanja kralja Rudolfa (1576-1608), še posebej pa njegovega namestnika za Dolnjo Štajersko nadvojvode Ferdinanda Habsburškega, ki je strl moč deželnih stanov v septembru in ki je v oktobru 1598 začel izganjati protestantske duhovnike in učitelje iz Štajerske in Kranjske, v kraje med Muro in Rabo prišlo veliko število beguncev iz teh dveh dežel, ki so našli zavetje pri zemljiški gospodi Nádasdyjev na Petanjcih in Széchyjevih pri Gradu in v Soboti.
Vzporedno z luteranstvom se je po Prekmurju širil kalvinizem in dosegel višek za gornjelendavskega Tomaža Széchyja, ki je bil kalvincem pod vplivom druge žene Katarine Batthyány bolj naklonjen kot luteranom. Že v tem času so tudi kalvinci izvedli cerkveno organizacijo. Samostojni kalvinski dekanat južno od Rabe je obstajal od leta 1595 do leta 1624, ko se je združil z németujvársko kalvinsko dekanijo. Od 1612 do 1616 je bil dekan Martin Perlaki s sedežem pri Sv. Juriju. Njegov naslednik Peter Bereczky se je moral na pritisk luteranov umakniti iz Sv. Jurija. S smrtjo Tomaža Széchyja so kalvinci izgubili svojo oporo, ker so se Tomaževi potomci zavzemali za luteranstvo. Luterani so pod vplivom luteranskih verskih središč v tem delu Ogrske in pod vplivom Eve Poppel (soproga Franca Batthyányja, vplivnega zemljiškega gospoda), ki je ščitila luteranske pridigarje in učitelje v prvi polovici 17. stoletja, prevzeli kalvinistične postojanke. Po tem obdobju se kalvinistična smer ni mogla več uveljaviti. Kljub posredovanju kalvinskega škofa Štefana Pathaya pri soboškem grofu leta 1623 od luteranov razbit prekmurski kalvinski dekanat ni bil obnovljen. Kalvinizem se je najdalje obdržal v Martjancih, kjer je imel oporo v Mihaelu Domjanu. Martjanci so bili kalvinska župnija od leta 1595 do srede 17. stoletja.
Katoliški opat vizitator Štefan Kazó je menil, da se je reformacija v soboški dekaniji in v vsej Železni županiji razširila zaradi pogostih vojn in zaradi velike brezbrižnosti cerkvene in svetne gosposke. Györska škofija se je malo zanimala za dušno pastirstvo na terenu. V celem 17. stoletju je izvedla le eno vizitacijo svojih cerkva, in še to leta 1697/98. V istem stoletju je izvedla zagrebška škofija nič manj kot devet vizitacij svojih župnij v dolnjem Prekmurju, in sicer v letih 1640, 1649, 1669, 1688, 1690, 1691, 1692, 1693, 1698. Podatki kažejo, da je bila v župnijah zagrebške škofije ohranjena katoliška vera, v györski pa ne.
Po mnenju Ivana Zelka je reformacija, združena s turškimi napadi, za stoletja zavrla slovensko kulturo v Prekmurju. Navaja divjaško uničevanje katoliških cerkva in umetnosti s strani protestantskih trum. Ko sta turška nevarnost in reformacija prenehali, so v krajih, kjer so bili verniki katoličani, cerkve popravili ali ponovno pozidali in so se ohranile do danes. Po vaseh, kjer se je ohranilo luteranstvo, pa so stare cerkve in kapele propadle in jih danes ni več.
Katoliška obnova je zaradi pomanjkanja duhovščine zelo počasi napredovala. Za soboško dekanijo lahko trdimo, da je rekatolizacija trajala 60 let, in sicer od leta 1672, ko je bila luteranom odvzeta prva župnija G. Lendava, pa do leta 1733, ko je moral zadnji pastor zapustiti nekdaj katoliško župnijo Sv. Benedikt. Pri protireformaciji so bili poleg državne politike Leopolda I. velikega pomena zemljiški gospodje. Kakor so v začetku reformacije prav oni vodili svoje podložnike v novo vero, postavljali pri cerkvah protestantsko misleče duhovnike ter odstavili katoliške, prav tako so bili tudi v času katoliške obnove v glavnem zemljiški gospodje tisti, ki so v soboški dekaniji odstranjevali predikante in izročali cerkve katoličanom.
Ob prevzemu cerkva od protestantov leta 1672 pa je nastala težava, ker v soboški dekaniji ni bilo katoliških duhovnikov. Kolikor jih je bilo, so bili iz sosednjih škofij. Največjo vrzel so izpolnili laični uslužbenci licenciati, ki so vodili župnijo in imeli skrb za cerkveno premoženje. Ker ni bilo katoliškega duhovnika so morali skrbeti, da bi se cerkve zopet ne polastili protestanti, kakor se je dejansko zgodilo v Martjancih pred letom 1725. Licenciati so bili verni pošteni možje, primerno izobraženi, ki so prejeli od škofa ali škofovega pooblaščenca dovoljenje (licentiam), da smejo učiti vernike verske resnice, krščevati, poročati in pokopavati mrliče. Gre za edinstven primer v slovenski cerkveni zgodovini. Služba licenciatov je v soboški dekaniji prenehala v letih 1756 in 1757.
Življenje katoliških duhovnikov sredi bojevitih luteranskih vernikov ni bilo lahko in tudi njihove gmotne razmere so bile slabše. Šele po letu 1730 so v györsko bogoslovje prihajali tudi bogoslovci iz distrikta "Tótság". Okoli leta 1731 so v dekaniji začeli pisati matične knjige. Leta 1732 in 1733 so bile katoličanom vrnjene vse cerkve v soboški dekaniji. Zaradi velikega pomanjkanja katoliških duhovnikov pa je bilo redno dušno pastirstvo uvedeno šele v drugi polovici 18. stoletja.
V obdobju 1672-1733 torej še ni bilo prave katoliške obnove, temveč le ponovna pridobitev cerkva, ki so bile odvzete protestantom. Resnično obdobje katoliške verske obnove je bilo v letih 1733-1804, ki ga označujejo rednejše dušno pastirstvo v dekaniji, velikopotezne obnove cerkva, prenehanje licenciatskih služb (leta 1757), množična spreobrnjenja in prizadevanje za zadostno število duhovnikov, tudi iz vrst konvertitov.
Na pojav novih domačih duhovnikov v dekaniji je vplivala köszeška sirotišnica Kelcz-Adelffy skupaj s köszeško gimnazijo, ki so jo ustanovili leta 1741 in sicer za revne otroke predvsem protestantskih staršev, ki so želeli biti vzgojeni v katoliški veri. Celotno vzgojo v zavodu so od leta 1749 do 1773 vodili jezuiti. Po oporoki Antala Adelffyja, ki je po ženi iz Bakovec podedoval obširna posestva v Slovenski okroglini, so imeli prednost za sprejem v köszeško sirotišnico in gimnazijo prekmurski Slovenci.
Po letu 1749 so v Köszegu sprva študirali le redki, po letu 1768 pa čedalje številnejši fantje iz soboške dekanije. Iz soboške dekanije jih je bilo največ iz luteranskih družin z namenom, da bi konvertirali. Ko so fante v župnijski šoli spoznali za študijsko sposobne, so jih na priporočilo domačega župnika, še bolj pa dekana, sprejeli v gimnazijo v Köszegu. Edina pot, ki je iz Prekmurja vodila na györsko bogoslovje je šla prek köszeške gimnazije.
Köszeško gimnazijo so kasneje prizadele reforme Jožefa II. V letih 1787-1800 je prenehala delovati in se je morala zaradi državne odredbe preseliti v Bratislavo, kjer je deloval podoben centralni zavod za vzgojo mladine. Vendar pa se veliko število dijakov iz soboške dekanije ni moglo vživeti v novi položaj. Bili so veliko bolj oddaljeni od doma ter zapostavljeni v hrani in obleki. Neugoden dnevni red in prisilno vživljanje v madžarsko jezikovno okolje jih je tako odbijalo, da so hoteli pustiti študij in oditi domov. Leta 1790 se je zato škof Szily potegoval za vrnitev gimnazije v Köszeg in za povračilo njenega premoženja. V vlogi na mestni svet v Bratislavi navaja kot razlog "dijake iz Tótsága". Škof opozarja na nevarnost pomanjkanja duhovnikov v Slovenski krajini, ki bi lahko bilo usodno, če gimnazije ne bi vrnili v Köszeg. Škofu se je zdelo vredno, da je gimnazija v Köszegu ali v Sombotelu že zaradi slovenskih dijakov, ker sicer ne bo gojencev s tega jezikovnega območja. Škof je pri svojem prizadevanju uspel, saj so prekmurski dijaki bivali v köszeški sirotišnici in študirali v tamkajšnji gimnaziji celo 19. stoletje vse do leta 1920.
Najbolj znan dekan soboške dekanije je bil v 18. stoletju Mikloš Küzmič (1737-1804), ki je s svojimi knjigami živel v spominu vernega prekmurskega ljudstva še stoletje pozneje. Službo dekana je opravljal v letih 1777-1804 pri Sv. Benediktu na Goričkem (danes Kančevci). Njegovo delovanje je bilo tesno povezano s poreformacijsko versko obnovo soboške dekanije. Mikloš Küzmič je s katoliško slovensko književnostjo, z delom za duhovniške poklice in z verskim šolstvom prebujal nacionalno zavest in utrjeval katoliško vero ne samo v lastni dekaniji, ampak v celi Slovenski krajini.
Po skoraj sedemstoletni cerkvenopravni in dušnopastirski razcepljenosti so bili prekmurski Slovenci končno združeni v sombotelski škofiji, ki jo je dne 17. februarja 1777 ustanovila cesarica Marija Terezija. V tem obdobju je bila v celotni avstro-ogrski državi izvršena obsežna cerkvenoupravna sprememba. Eden izmed razlogov za ustanovitev sombotelske škofije je bila tudi neprestana borba vespremske škofije za teritorij zagrebške škofije severno od reke Mure in Medmurja. Iz zagrebške škofije je bil k novoustanovljeni škofiji priključen ves distrikt Transmuranus s 16 župnijami, to je ozemlje severno od Mure. Iz györske škofije je sombotelski škofiji pripadla celotna Železna županija in s tem gornje Prekmurje. Po podatkih vizitacijskega zapisnika iz leta 1778 je bilo takrat v Prekmurju okoli 35.564 prebivalcev; od teh 26.757 katoličanov in 8807 evangeličanov in kalvincev.
Ustanovitev nove škofije je napovedovala lepšo prihodnost tudi v političnem, verskem, in še posebej kulturnem življenju Slovenske krajine. Združitev je ugodno vplivala na prebivalstvo. Ena in ista uprava je versko razdeljeno prebivalstvo soboške dekanije okrepila, vpliv Hrvatov pa se je na dolnje Prekmurje zmanjšal. S tem se je dvignila verska, kulturna in narodna zavest Slovencev v Prekmurju.
Prvi škof János Szily (1777-1799) je imel ne glede na svojo narodnost velike zasluge za prekmurske Slovence. Leta 1778 je obiskal vse prekmurske župnije in se seznanil z verskim in prosvetnim stanjem pri Slovencih. Videl je, da katoličani nimajo svojih knjig za cerkev in za župnijske šole. Dekanu Miklošu Küzmiču je omogočil tiskanje njegovih knjig, ki so imele velik pomen na cerkvenem in prosvetnem področju. Küzmič je priskrbel tri knjige za cerkev (nedeljski evangeliji in 2 molitvenika) in štiri knjige za župnijske šole (katekizem, zgodbe sv. pisma in dva abecednika). Küzmičeva "Molitvena knjiga" je doživela okoli 30 ponatisov, njegovi evangeliji pa so bili v rabi v cerkvah Prekmurja 150 let. Veliko skrb je škof posvetil tudi duhovnim poklicem. Posebno skrb za slovenski duhovniški naraščaj za potrebe dekanije je nosila predvsem dekanijska duhovščina. Podatek, da je od leta 1777 do 1804, ko je bil Mikloš Küzmič dekan, študiralo na gimnaziji v Köszegu 123 slovenskih dijakov, pove veliko o sodelovanju med škofom in dekanom, kot tudi o skrbi za večje število domačih izobražencev. Sam Mikloš Küzmič to potrjuje, ko piše škofu: "Mi pa se šele sedaj prebujamo in prav to moramo šteti med zasluge vaše presvetlosti." Cerkev je bila s slovensko pridigo in z veroukom v slovenskem jeziku izjemno pomemben dejavnik, da je ljudstvo ohranilo narodno zavest.
Že v času četrtega sombotelskega škofa Andrása Böleja (1824-1843) pa je nastopil v Prekmurju madžarski nacionalizem. V župnijskih šolah se je moral od leta 1828 poučevati madžarski jezik, o znanju katerega se je škof sam prepričeval ob birmovanju. Od duhovnikov, nameščenih na slovenskih župnijah, je zahteval pisanje matičnih knjig v madžarščini, kar je podkrepil s strogim ukazom leta 1842. Po Bölejevi smrti je madžarski pritisk nekoliko popustil, v času sedmega sombotelskega škofa Imreja Száboja (1869-1881) pa je zaživel še silneje. Ta škof je izredno pozornost posvetil šoli. Pod vplivom liberalizma se je že prej kot madžarska vlada potegoval za pouk madžarščine, kar je razvidno iz njegovih okrožnic. To je bila doba najhujše madžarizacije v Prekmurju, ki je trajala do leta 1919. Dr. Franc Rogač, poznejši škof v Pečuhu, piše o njem leta 1915: "Navdušenost prebujenja madžarskega naroda in s tem povezane nekatere napake niso šle mimo njegove duše brez posledic. V mnogih krajih je duhovništvo za narodno misel zgubilo cerkveni čut, podleglo ozračju svoje dobe, prisluhnilo krilaticam, ki so bile vržene med ljudstvo in spolzelo na široko področje liberalizma, ki ni nič drugega kot najskrajnejši verski indiferentizem - brezbrižnost za vero."
Po prvi svetovni vojni je Sombotel cerkveno upravljal Prekmurje še do 1. decembra 1923. Tudi druge veroizpovedi so imele po razpadu Avstro-Ogrske svoje upravne sedeže v krajih, ki so po nastanku nove državne meje Kraljevine SHS ostali na madžarski strani. Generalna vikarja sombotelskega škofa sta bila Janoš Slepec za soboško in Florijan Strausz za lendavsko dekanijo. Oba sta bila po rodu Madžara in sta nasprotovala priključitvi Prekmurja k Jugoslaviji. Drugi katoliški duhovniki so se zavzemali za avtonomijo Prekmurja bodisi v okviru Madžarske bodisi v okviru Jugoslavije. Omeniti velja prizadevanja Jožefa Klekla st., ki se je naslonil na pomoč štajerskih katoliških politikov in ustanovil Kmečko zvezo za Prekmurje, politično organizacijo SLS. Klekl je imel močno oporo pri dr. Matiji Slaviču, Josipu Hohnjecu in dr. Antonu Korošcu. Leta 1921 je poskus ljubljanskega škofa dr. Antona Bonaventure Jegliča, da bi Prekmurje postalo samostojna škofija, propadel. Duhovniki Kleklu o tem niso hoteli dati svojega mnenja. Za duhovnike je bilo neprijetno, da je škof Jeglič sprožil pobudo prek Klekla, ki je bil "samo" upokojeni župnik, in ne prek generalnih vikarjev J. Slepca in F. Strausza.
Z odlokom apostolske nunciature v Beogradu z dne 1. nov. 1923, št. 1882, veljavnim s 1. dec. 1923, je postal apostolski administrator Prekmurja lavantinsko-mariborski škof dr. Andrej Karlin. Klekl ni bil zadovoljen z dejstvom, da je mariborski škof tudi apostolski administrator Prekmurja, kar so vedeli tudi v Mariboru, kjer so ga prezirali. Lavantinska apostolska administratura ni dovolj upoštevala posebnih razmer prekmurskih Slovencev in je takoj vsiljevala knjižni jezik v cerkve in kateheze. V tem pogledu ni bila dosti boljša od madžarizatorjev, saj je uničevala svojstveno prekmursko slovensko identiteto. Škof dr. Karlin je v prekmurskih šolah prepovedal rabo Katoličanskega katekizmuša, ki ga je Ivan Baša priredil v prekmurščini. To je med duhovščino vzbudilo nezaupanje in nezadovoljstvo. Tudi Klekl je pri škofu Karlinu in pozneje tudi pri škofu Tomažiču izgubil zaupanje. Ivan Jerič in Klekl sta ob neki priliki obiskala mariborskega škofa dr. Ivana Jožefa Tomažiča, da bi mu razložila stanje v Prekmurju, vendar ju je škof takoj odslovil: "Z vama o prekmurskih zadevah nimam več kaj govoriti!"
Ko so 18. aprila 1941 Prekmurje zasedle madžarske čete, je imenoval mariborski škof dr. Ivan Tomažič -24. aprila 1941- Ivana Jeriča, lendavskega dekana, za generalnega vikarja v Prekmurju. Dekan Ivan Jerič je upravljal službo gen. vikarja od 24. aprila do 1. junija 1941. Nato je prevzel cerkveno upravo sombotelski škof dr. Jožef Grösz kot apostolski administrator. Somboteljska škofija je dodala ozemlje lendavske in soboške dekanije svojim šesterim arhidiakonatom kot samostojno sedmo cerkveno enoto z imenom: "Administratura apostolica Muravidék". Po koncu madžarske okupacije je dne 29.4. 1945 sombotelski škof Aleksander Kovács spet imenoval dekana Ivana Jeriča za generalnega vikarja v Prekmurju, kar je le-ta ostal do 20. avgusta 1946. Priljubljenega Jeriča je 11. oktobra 1946 na montiranem procesu socialistična oblast obsodila na štiri leta zapora s prisilnim delom in dve leti izgube državljanskih pravic. Dne 1. sept. 1946 je prišla od nunciature brzojavka mariborskemu škofu dr. Ivanu Tomažiču, da je imenovan za apostolskega administratorja za Prekmurje. Tako je bil mariborski škof apostolski administrator Prekmurja, dokler ni bilo to ozemlje z odlokom sv. Konzistorialne kongregacije z dne 9. junija 1964 dokončno pridruženo mariborski škofiji. Škofija v Murski Soboti je bila ustavnoljena 7. aprila 2006, ko jo je papež Benedikt XVI ustanovil s posebno papeško bulo. Slovesno je bila razglašena 25. junija 2006, ko je bilo tudi škofovsko posvečenje prvega škofa v M. Soboti, to je msgr. dr. Marjana Turnška, in jo je ta isti dan vzel v posest.
Viri:
Ivanocyjev simpozij v Rimu 1984. Uredil Vilko Novak. Rim: Slovenska bogoslovna akademija v Rimu, 1985, 31-32.
Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja (Izbrane razprave in članki). Izbral, uredil in spremno besedo napisal Vilko Novak. Murska Sobota: Pomurska založba, 1996, 94-105, 181, 186.
Peter Štumpf: Jožef Klekl st. (1874-1948) kot publicist v prizadevanju za ohranitev katoliške vere v Slovenski krajini (Prekmurju). Ljubljana: Salve, 2006, 34-38, 44-47, 60-64.
http://www.skofija-sobota.si/slo/stran.php?id_strani=117 (12. 2. 2010)
petek, 12. februar 2010
Citati prekmurskih Slovencev (1. del)
"Lüdstvo se pokvari, či ne bode melo knige i poštenoga čtenja" - dr. Franc Ivanocy
"Ko bi vedel, da imam madžarsko kri, pa četudi samo v eni žili, bi si jo izrezal" - Jožef Sakovič je s temi besedami odgovoril na sramotilne besede na račun Slovencev in slovenskega jezika
"To je še edina sreča, da to ubogo, k zemlji sklonjeno in potlačeno ljudstvo veruje v Boga in božjo previdnost. Toda ko bo to izgubilo to vero - in to se bo zgodilo, če bo sistem izžemanja napredoval - potem ni take človeške oblasti, ki bi mogla ustaviti najradikalnejši socializem. Kajti kaj je mati in dojilja socializma? Nič drugega kot izžemanje ljudstva, ki ga nihče ne brani." - dr. Franc Ivanocy
"Svet ima veliko grdih reči, toda podlejše in grše stvari, kot je liberalen duhovnik, si ne moremo predstavljati..." - dr. Franc Ivanocy o kanoniku Ratkoviču
"'Memento dierum antiquorum, cogita generationes singulas: interroga patrem tuum, et annuntiabit tibi: maiores tuos, et dicent tibi' (spomni se dni starodavnih, premisli leta od roda do roda! Vprašaj svojega očeta, da ti oznani, svoje starce, da ti povejo!), in če smem dostaviti: 'interroga cognatos tuos trans Muram et docebunt te' (vprašaj svoje krvne sorodnike prek Mure in te bodo poučili): Da, mi smo Slovenci, saj nobenemu izmed nas nista rekla oče in mati: 'Ti si Vend, Vendka', temveč samo: 'Ti si Slovenec, Slovenka'. Tako sta govorila tudi moj oče in mati, tako so govorili tudi starši dr. Mikole in vseh nas. Bodimo pravični in se imenujmo s pravim imenom v miru in poštenju." - Jožef Klekl st. o vendski teoriji (dr. Mikola je bil zagovornik vendske teorije)
"Četudi kak narod podpira milijonska vojska, bo propadel, če nima globoke vere in če z dušo in srcem ne ljubi svojega materinega jezika." - dr. Franc Ivanocy
"Amerikanci hočejo na vsak način gospodovati vsemu svetu, Sovjetska zveza pa hoče svetovno revolucijo." - Ivan Jerič
"V tej veliki borbi sem sledil primeru gospoda Jezusa, ki ni deloval le za odrešitev duš, temveč je tudi dal kruh ubogemu ljudstvu. Naj mu bo večna hvala, da mi je pomagal v tej borbi do zmage." - Jožef Klekl st. o njegovem prizadevanju za agrarno pravičnost
"Pojma domovina ne istovetimo s tistimi, ki menijo, da služijo domovini s tem, da nas preganjajo." - dr. Franc Ivanocy
"Zgodovina ve povedati, da so se razni oblastniki tako ali drugače zaletavali v Cerkev, pa niso ničesar dosegli. Tako bodo morali odnehati tudi naši komunisti." - Ivan Jerič
"Kdor jezik materin zaničuje in se v njem govoriti sramuje, ni in ne more biti pošten človek, ne dober kristjan, ne zvest državljan." - Jožef Borovnjak
"Ubogo ljudstvo, ki ga v imenu madžarstva do kraja mučijo in izrabljajo, v lastnem materinem jeziku tolažimo." - Dr. Franc Ivanocy
"Naši Slovenci zelo cenijo svojo vero, zato slovenske matere in očetje radi odločijo svoje sinove za božjo službo, za duhovniški stan. Ta naša mala slovenska krajina je vzgojila že toliko duhovnikov, da v tej stvari ni krajine, njej podobne. Naše ljudstvo ima svoje edino in največje upanje v svojih duhovnikih, to pa zato, ker so duhovniki zrasli iz ljudstva in vedno čutijo z njimi. Vsi duhovniki tega ljudstva izhajajo iz siromašnega sloja, poznajo težave vsakdanjega življenja in dobro vedo, kaj ljudstvo teži. Poznajo pa tudi sovražnike ljudstva, zato se mnogo trudijo za narod. Ljudstvo uče, kako mora živeti, če noče propasti, kako mora biti stanovitno v veri in v ljubezni do domovine, ki jo je dobilo od svojih pradedov. Mnogi so namreč, ki pridejo v ovčji koži, pa so volkovi, ki bi radi ljudstvo odgnali od vere in od starodavne domovine [...] Znamenje dobrega duhovnika je, da ga hudobni sovražijo. [...] Dobri duhovniki vsi delajo za Kristusa in po njegovem zgledu. Nobenega plačila ne pričakujejo od sveta [...] To jim daje tisto neodvinost od svetne oblasti, ki je danes nima noben drug stan [...] Naši slovenski duhovniki ne poznajo bogastva, ki je na madžarskih župnijah. Čeprav so naše slovenske fare siromašne, so naši slovenski duhovniki z njimi zadovoljni, saj ni primera, da bi slovenski duhovnik šel prostovoljno na madžarsko ali nemško župnijo, ampak vsi služijo svojemu narodu in rajši pustijo druge imenitne službe, kot svoje domače ljudstvo." - dr. Franc Ivanocy
"V prvi vrsti je potrebno, da se ločimo od liberalizma. Odveč je utemeljevati, da so načela liberalizma, vsaj kakor jih propagatorji uče, sama po sebi greh. Liberalizem vodi v nihilizem [...] Naj govori svet o nas, kar hoče, le tega naj ne govori, da smo liberalni duhovniki. Če smo pravi duhovniki, potem z liberalizmom ne barantajmo, če pa se z njim istovetimo, nismo duhovniki. Dvema gospodoma ni mogoče služiti: Kristusu in liberalizmu." - dr. Franc Ivanocy
"Svojim načelom zvesta duhovščina v dušnem pastirstvu je morala veliko pretrpeti od versko popolnoma neizobražene liberalne bande. Na žalost se je našel na Madžarskem nadškof Samassa, ki je ob tej priložnosti držal z liberalno čredo." - dr. Franc Ivanocy po izglasovanju civilnega zakona leta 1894
"Med današnjim slovenskim ljudstvom na Štajerskem in na Madžarskem v preteklosti ni mogoče potegniti take mejne črte, ki bi to ljudstvo kot narod delila. To ljudstvo je eno po svojem izviru, jeziku in rodovni značilnosti." - dr. Franc Ivanocy
"Kdor ni liberalen ali žid, ta velja za pangermana ali panslovana. Ker smo se nekateri duhovniki rodili od slovenske matere, česar nočemo bojazljivo zatajiti: kaj drugega bi morali biti kot panslovani?" - dr. Franc Ivanocy odgovarja na obtožbe, da je "panslav"
"Slovenski evangeličani so hranili stare katoliške šege, in če je le mogoče, radi posnemajo versko prakso katoličanov. Zvečer, opoldne in zjutraj zvonijo angelovo češčenje; rabijo blagoslovljeno vodo in vino; v adventu imajo zornice. Vsega tega evangeličani drugje ne poznajo, samo pri nas..." - dr. Franc Ivanocy o prekmurskih luteranih
"Vernega ljudstva ne morejo pridobiti, ker jaz držim v njem vero." - Jožef Klekl st. o boljševikih
"Ko bi vedel, da imam madžarsko kri, pa četudi samo v eni žili, bi si jo izrezal" - Jožef Sakovič je s temi besedami odgovoril na sramotilne besede na račun Slovencev in slovenskega jezika
"To je še edina sreča, da to ubogo, k zemlji sklonjeno in potlačeno ljudstvo veruje v Boga in božjo previdnost. Toda ko bo to izgubilo to vero - in to se bo zgodilo, če bo sistem izžemanja napredoval - potem ni take človeške oblasti, ki bi mogla ustaviti najradikalnejši socializem. Kajti kaj je mati in dojilja socializma? Nič drugega kot izžemanje ljudstva, ki ga nihče ne brani." - dr. Franc Ivanocy
"Svet ima veliko grdih reči, toda podlejše in grše stvari, kot je liberalen duhovnik, si ne moremo predstavljati..." - dr. Franc Ivanocy o kanoniku Ratkoviču
"'Memento dierum antiquorum, cogita generationes singulas: interroga patrem tuum, et annuntiabit tibi: maiores tuos, et dicent tibi' (spomni se dni starodavnih, premisli leta od roda do roda! Vprašaj svojega očeta, da ti oznani, svoje starce, da ti povejo!), in če smem dostaviti: 'interroga cognatos tuos trans Muram et docebunt te' (vprašaj svoje krvne sorodnike prek Mure in te bodo poučili): Da, mi smo Slovenci, saj nobenemu izmed nas nista rekla oče in mati: 'Ti si Vend, Vendka', temveč samo: 'Ti si Slovenec, Slovenka'. Tako sta govorila tudi moj oče in mati, tako so govorili tudi starši dr. Mikole in vseh nas. Bodimo pravični in se imenujmo s pravim imenom v miru in poštenju." - Jožef Klekl st. o vendski teoriji (dr. Mikola je bil zagovornik vendske teorije)
"Četudi kak narod podpira milijonska vojska, bo propadel, če nima globoke vere in če z dušo in srcem ne ljubi svojega materinega jezika." - dr. Franc Ivanocy
"Amerikanci hočejo na vsak način gospodovati vsemu svetu, Sovjetska zveza pa hoče svetovno revolucijo." - Ivan Jerič
"V tej veliki borbi sem sledil primeru gospoda Jezusa, ki ni deloval le za odrešitev duš, temveč je tudi dal kruh ubogemu ljudstvu. Naj mu bo večna hvala, da mi je pomagal v tej borbi do zmage." - Jožef Klekl st. o njegovem prizadevanju za agrarno pravičnost
"Pojma domovina ne istovetimo s tistimi, ki menijo, da služijo domovini s tem, da nas preganjajo." - dr. Franc Ivanocy
"Zgodovina ve povedati, da so se razni oblastniki tako ali drugače zaletavali v Cerkev, pa niso ničesar dosegli. Tako bodo morali odnehati tudi naši komunisti." - Ivan Jerič
"Kdor jezik materin zaničuje in se v njem govoriti sramuje, ni in ne more biti pošten človek, ne dober kristjan, ne zvest državljan." - Jožef Borovnjak
"Ubogo ljudstvo, ki ga v imenu madžarstva do kraja mučijo in izrabljajo, v lastnem materinem jeziku tolažimo." - Dr. Franc Ivanocy
"Naši Slovenci zelo cenijo svojo vero, zato slovenske matere in očetje radi odločijo svoje sinove za božjo službo, za duhovniški stan. Ta naša mala slovenska krajina je vzgojila že toliko duhovnikov, da v tej stvari ni krajine, njej podobne. Naše ljudstvo ima svoje edino in največje upanje v svojih duhovnikih, to pa zato, ker so duhovniki zrasli iz ljudstva in vedno čutijo z njimi. Vsi duhovniki tega ljudstva izhajajo iz siromašnega sloja, poznajo težave vsakdanjega življenja in dobro vedo, kaj ljudstvo teži. Poznajo pa tudi sovražnike ljudstva, zato se mnogo trudijo za narod. Ljudstvo uče, kako mora živeti, če noče propasti, kako mora biti stanovitno v veri in v ljubezni do domovine, ki jo je dobilo od svojih pradedov. Mnogi so namreč, ki pridejo v ovčji koži, pa so volkovi, ki bi radi ljudstvo odgnali od vere in od starodavne domovine [...] Znamenje dobrega duhovnika je, da ga hudobni sovražijo. [...] Dobri duhovniki vsi delajo za Kristusa in po njegovem zgledu. Nobenega plačila ne pričakujejo od sveta [...] To jim daje tisto neodvinost od svetne oblasti, ki je danes nima noben drug stan [...] Naši slovenski duhovniki ne poznajo bogastva, ki je na madžarskih župnijah. Čeprav so naše slovenske fare siromašne, so naši slovenski duhovniki z njimi zadovoljni, saj ni primera, da bi slovenski duhovnik šel prostovoljno na madžarsko ali nemško župnijo, ampak vsi služijo svojemu narodu in rajši pustijo druge imenitne službe, kot svoje domače ljudstvo." - dr. Franc Ivanocy
"V prvi vrsti je potrebno, da se ločimo od liberalizma. Odveč je utemeljevati, da so načela liberalizma, vsaj kakor jih propagatorji uče, sama po sebi greh. Liberalizem vodi v nihilizem [...] Naj govori svet o nas, kar hoče, le tega naj ne govori, da smo liberalni duhovniki. Če smo pravi duhovniki, potem z liberalizmom ne barantajmo, če pa se z njim istovetimo, nismo duhovniki. Dvema gospodoma ni mogoče služiti: Kristusu in liberalizmu." - dr. Franc Ivanocy
"Svojim načelom zvesta duhovščina v dušnem pastirstvu je morala veliko pretrpeti od versko popolnoma neizobražene liberalne bande. Na žalost se je našel na Madžarskem nadškof Samassa, ki je ob tej priložnosti držal z liberalno čredo." - dr. Franc Ivanocy po izglasovanju civilnega zakona leta 1894
"Med današnjim slovenskim ljudstvom na Štajerskem in na Madžarskem v preteklosti ni mogoče potegniti take mejne črte, ki bi to ljudstvo kot narod delila. To ljudstvo je eno po svojem izviru, jeziku in rodovni značilnosti." - dr. Franc Ivanocy
"Kdor ni liberalen ali žid, ta velja za pangermana ali panslovana. Ker smo se nekateri duhovniki rodili od slovenske matere, česar nočemo bojazljivo zatajiti: kaj drugega bi morali biti kot panslovani?" - dr. Franc Ivanocy odgovarja na obtožbe, da je "panslav"
"Slovenski evangeličani so hranili stare katoliške šege, in če je le mogoče, radi posnemajo versko prakso katoličanov. Zvečer, opoldne in zjutraj zvonijo angelovo češčenje; rabijo blagoslovljeno vodo in vino; v adventu imajo zornice. Vsega tega evangeličani drugje ne poznajo, samo pri nas..." - dr. Franc Ivanocy o prekmurskih luteranih
"Vernega ljudstva ne morejo pridobiti, ker jaz držim v njem vero." - Jožef Klekl st. o boljševikih
Razbijanje trgovin v Beltincih
Zjutraj, dne 4. novembra 1918, sem prišel domov. Zgodaj popoldne je prišel iz Beltinec fantič, ki ga je poslal tamkajšnji župan s prošnjo, naj nemudoma pridem v Beltince, kjer ljudje razbijajo trgovine, da napravim mir in red.
V Beltincih so bile takrat tri židovske trgovine. Imeli so jih: Ignac Kaufmann, Henrik Kaufmann in Leopold Špiegler. Jožef Weiss je svojo trgovino in parni mlin malo pred temi dogodki prodal Petru Ostrcu, trgovcu iz Škofje Loke. Židje so bili silno bogati in oholi ljudje. Kristjani smo jim bili goies, manjvredni ljudje. Ob neki priložnosti, ko sem bil med vojno na dopustu, sem sam bil priča dogodku, ko je Ignac Kaufmann skočil na prodajno mizo in se šopiril: "Jaz sem faš Bog, či zaklenem skladišče, boste jedli neslano, jedli v temi in jedli surovo." Njemu je bila izročena oskrba prebivalstva s tobakom, soljo, žveplenkami, sladkorjem in petrolejem. Ker je teh artiklov zelo primanjkovalo, so jih prodajali samo bogatim ljudem za visoke cene in delali pri tem mastne dobičke. Ljudje jih niso marali. Ko je pomanjkanje doseglo vrhunec, so ljudje vdrli v trgovine in si to blago sami jemali. Židje so že v jutranjih urah zbežali.
Ko sem prišel v Beltince, je bila trgovina Ignaca Kaufmanna že vsa raznesena. Iz trgovine njegovega brata Henrika so nesli že zadnje blago. Špieglerju so odnesli malo blaga, ker je trgoval le s tekstilom.
Medtem me je prosila trgovska pomočnica Petra Ostrca, naj očuvam njihovo trgovino, da je ne razbijejo.
Ko se je skupina kakih tridesetih žensk bližala Ostrčevi trgovini, sem stopil na gornjo stopnico pred vrata. Skupino je vodil Štefan Krapec, sin najmočnejšega kmeta iz Ižakovec. Z dvigom roke sem jih ustavil. Krapec je zakričal:
"Kaj, ti braniš Žide?" Dvignil je sekiro, s katero je sekal vrata.
"Ne, ta trgovina ni židovska, ker jo je Weiss pred enim tednom prodal Minki Ostrčevi, ki je bila več let trgovska pomočnica pri njem. Ti veš, da sem že šesto leto vojak in sem od začetka vojne pa do včeraj bil na bojišču, ti si bil pa doma. Ker imate mlatilnico, si z njo mlatil pridelke. Ali bi si upal dvigniti sekiro na bojevnika, ki je sto in stokrat gledal smrti v obraz?" Sekiro je spustil.
Vir: Ivan Jerič: Moji spomini. Zavod sv. Miklavža v Murski Soboti, 2000
V Beltincih so bile takrat tri židovske trgovine. Imeli so jih: Ignac Kaufmann, Henrik Kaufmann in Leopold Špiegler. Jožef Weiss je svojo trgovino in parni mlin malo pred temi dogodki prodal Petru Ostrcu, trgovcu iz Škofje Loke. Židje so bili silno bogati in oholi ljudje. Kristjani smo jim bili goies, manjvredni ljudje. Ob neki priložnosti, ko sem bil med vojno na dopustu, sem sam bil priča dogodku, ko je Ignac Kaufmann skočil na prodajno mizo in se šopiril: "Jaz sem faš Bog, či zaklenem skladišče, boste jedli neslano, jedli v temi in jedli surovo." Njemu je bila izročena oskrba prebivalstva s tobakom, soljo, žveplenkami, sladkorjem in petrolejem. Ker je teh artiklov zelo primanjkovalo, so jih prodajali samo bogatim ljudem za visoke cene in delali pri tem mastne dobičke. Ljudje jih niso marali. Ko je pomanjkanje doseglo vrhunec, so ljudje vdrli v trgovine in si to blago sami jemali. Židje so že v jutranjih urah zbežali.
Ko sem prišel v Beltince, je bila trgovina Ignaca Kaufmanna že vsa raznesena. Iz trgovine njegovega brata Henrika so nesli že zadnje blago. Špieglerju so odnesli malo blaga, ker je trgoval le s tekstilom.
Medtem me je prosila trgovska pomočnica Petra Ostrca, naj očuvam njihovo trgovino, da je ne razbijejo.
Ko se je skupina kakih tridesetih žensk bližala Ostrčevi trgovini, sem stopil na gornjo stopnico pred vrata. Skupino je vodil Štefan Krapec, sin najmočnejšega kmeta iz Ižakovec. Z dvigom roke sem jih ustavil. Krapec je zakričal:
"Kaj, ti braniš Žide?" Dvignil je sekiro, s katero je sekal vrata.
"Ne, ta trgovina ni židovska, ker jo je Weiss pred enim tednom prodal Minki Ostrčevi, ki je bila več let trgovska pomočnica pri njem. Ti veš, da sem že šesto leto vojak in sem od začetka vojne pa do včeraj bil na bojišču, ti si bil pa doma. Ker imate mlatilnico, si z njo mlatil pridelke. Ali bi si upal dvigniti sekiro na bojevnika, ki je sto in stokrat gledal smrti v obraz?" Sekiro je spustil.
Vir: Ivan Jerič: Moji spomini. Zavod sv. Miklavža v Murski Soboti, 2000
četrtek, 11. februar 2010
Dr. Franc Ivanocy
Dr. Franc Ivanocy se je rodil 25. avgusta 1857 v Ivanovcih. Franc je bil edini sin svojih staršev, Adama Kodile in Rozalije Hujs, ki sta ga dobila v 8. letu svojega zakona. Ivanocyjevi starši so bili ubogi poljedelci. Imeli so svojo hišo, nekaj oralov zemlje in gorice. Ivanocyjev drugi dom je bila zidanica v Andrejcih, kamor so se kmalu po njegovem rojstvu odselili njegovi starši.
Ivanocy pomeni Ivanovski, tisti, ki je doma iz Ivanovec. Ivanocy pravi, da si je ta priimek prevzel od svojih prednikov-sorodnikov slavnega imena, iz spoštovanja do tistih duhovnikov lepega spomina in dobrega imena, ki so izhajali iz iste družine in so nosili isti priimek. Ti duhovniki so bili Adam Ivanocy, rojen 1756 v Ivanovcih, umrl 1824 kot župnik in dekan v Beltincih (njemu je pisatelj in pesnik Jožef Košič spesnil odo, ki je izšla leta 1813 v Sombotelu, v kateri pravi: "ti krajine slovenske, ki tja do Indije ljubljena je povsod, slavni in nežni sin!"); Matija Ivanocy, rojen 1781 v Ivanovcih, umrl 1841 kot župnik v Beltincih; Jožef Ivanocy, rojen 1842 v Ivanovcih, župnijski upravitelj pri Sv. Sebeščanu, umrl 1903 v Radgoni. Ivanocy si torej priimka ni pomadžaril, kakor je trdil socialist Miško Kranjec, ampak si ga je privzel po sorodnikih, ki so se vsi rodili kot Kodila in so po rojstnem kraju nosili priimek Ivanocy. Ivanocyju samemu pomadžarjenje priimkov ni bilo všeč. O svojem predniku Marku Térdessyju, tišinskem župniku, ki se je prej pisal Kolenko, je na primer pisal naslednje: "Zdi se, da je tudi njega, kakor mnoge druge slovenske (szlovén) dečke, doletela usoda, da so mu pošteno slovensko ime spremenili v Térdesi. Sreča, da Judje takrat še niso uganjali tega spreminjevalnega športa, sicer bi na mnoge stare duhovnike padel sum zaradi njihovega pokolenja." Poleg tega so Madžari konec 19. stoletja pomadžarili imena slovenskih krajev in za vas Ivanovci niso več uporabljali imena Ivanóc temveč Alsószentbenedek. Če bi si Ivanocy torej hotel pomadžariti svoj priimek, bi se moral pisati Alsószentbenedeki ali kako drugače.
Ljudsko šolo je obiskoval v domači župniji pri Sv. Benediktu v Kančevcih. Tedanji benediški župnik Štefan Slamar je nadarjenega dečka poslal v köszeško sirotišnico in gimnazijo. Leta 1868 se je tako moral 11 letni Ivanocy posloviti od Ivanovske doline. V köszeški sirotišnici je prebil 7 let. V tem času je z odličnim uspehom končal osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Gimnazijski študij je leta 1875 nadaljeval v Sombotelu. Po odlično opravljeni maturi je junija 1878 Ivanocyja sombotelski škof Imre Szabó sprejel med svoje bogoslovce in ga poslal v Budimpešto na univerzo. V letih 1878 do 1882 je z odliko končal študije na teološki fakulteti v Budimpešti. Leta 1881 je kot bogoslovec opravil rigoroz iz dogmatike, leta 1882 pa kot soboški kaplan iz moralke in pastoralke z odliko - cum applauso.
V duhovnika ga je 11. julija 1882 v Györu posvetil györski škof dr. János Zalka. V Murski Soboti je kaplanoval le eno leto (1882-1883). Iz tega leta so ohranjene njegove slovenske pridige pisane v gajici. Leta 1883 ga je novi sombotelski škof Kornél Hidasy imenoval za študijskega prefekta v sombotélskem bogoslovnem semenišču. Leta 1884 je bil imenovan za izrednega, leta 1886 pa za rednega profesorja dogmatike. Vmes je leta 1883 napravil rigoroz iz bibličnih ved, leta 1885 pa iz cerkvenega prava in zgodovine. Doktoriral je 30. maja 1885 na budimpeštanski univerzi, ko so sprejeli njegovo disertacijo Sveto pismo in klinopisni spomeniki (A szentirás és az ékiratos emlékek). V doktorski disertaciji Ivanocy po daljšem uvodu o odkrivanju, branju, izviru in značaju klinopisnih spomenikov, primerja zgodbo o stvarjenju, vesoljnem potopu in Knjige kraljev v kaldejskih (asirskih) klinopisnih spomenikih z ustreznimi poglavju Stare zaveze, navajajoč kaldejsko (asirsko) besedilo delno v izvirniku, večinoma pa v prevodu. Istega leta je bil imenovan za člana škofijske izpitne komisije za izobraževanje srednješolskih profesorjev verouka.
Na božični dan 25. decembra 1888 je umrl tišinski župnik Marko Térdessy in Ivanocy je zaprosil za izpraznjeno tišinsko županijo. Ivanocy je služenje svojemu slovenskemu narodu bolj cenil kakor škofovsko čast, saj bi lahko postal škof, če bi ostal vsaj še nekaj časa bogoslovni profesor v Sombotelu. Na Tišini je pastiroval 24 let, od leta 1889 do 1913, se pravi do svoje smrti. Leta 1893 je postal dekan in šolski nadzornik, leta 1907 č. kanonik, leta 1908 član škofijske komisije, imenovane vigilantia.
V ta tišinska leta sodi Ivanocyjevo delo na verskem, pastoralnem in kulturnem področju, predvsem njegova neusmiljena borba za pravice slovenskega jezika v cerkvi, v šoli in tisku. Zaradi tega je veliko trpel, saj so ga obdolžili celo veleizdaje. V njegovem času je postajal madžarski pritisk, ki se je postopoma stopnjeval od začetka 19. stoletja, vse hujši. Raznarodovanje sta opravljali cerkvena in svetna oblast z roko v roki. Leta 1879 je ministrstvo v Budimpešti izdalo odlok o obveznem poučevanju madžarščine na nemadžarskih šolah. Učitelji so se morali sami učiti madžarski jezik. Tisti, ki madžarščine niso toliko obvladali, da bi poučevali, od leta 1882 niso mogli dobiti diplome. Narodno zavedne duhovnike so premeščali na madžarske župnije, na njihova mesta pa so prihajali madžarski. Že pred letom 1889 so prekmurska krajevna imena pomadžarili. Z vsemi načini so Madžari hoteli že ob tisočletnici svojega prihoda na sedanje ozemlje, ki so jo slavili 1896, dati Slovenski krajini popolnoma madžarski videz.
Oster val madžarizacije je izrinil slovenski jezik v obliki prekmurščine ob koncu 19. stoletja iz šole. Ohranil se je le pri verouku. Madžarska vlada je bolj podpirala občinske in državne šole kot verske, ker je imela v njih neposreden vpliv. Učiteljstvo na teh šolah je bilo v znatnem številu madžarsko. Nekateri so tudi prepovedali učencem govoriti slovensko, celo doma. Slovenščino so slišali otroci le pri krščanskem nauku, pa še tega so ponekod poučevali učitelji v madžarščini. Socialno, politično in kulturno življenje prekmurskih Slovencev je bilo obupno. Kmečki stan ni pomenil ničesar. Trgovci so bili tuji priseljenci, večinoma židje, obrtniki pa so se prilagajali vladajočemu mišljenju in vedenju. Edini stan, ki je čutil z narodom, je bil velik del katoliške duhovščine. Duhovniki, ki so zajeli duha slovenske celote in skušali v narodu oživljati narodno zavest, so bili tako zasledovani, da so mogli le z največjim zatajevanjem nadaljevati začeto delo.
Pri obrambi pravic slovenskega naroda so stali Ivanocyju ob strani Jožef Klekl st., Ivan Baša, Jožef Klekl ml., Jožef Sakovič in drugi narodno zavedni duhovniki. Nadaljevali so delo prekmurskih domoljubov Marka Žižka, župnika v Beltincih, in Jožefa Borovnjaka, župnika na Cankovi, in sami stali nasproti višji cerkveni in državni oblasti. Ivanocyja so označili za "panslava", neprijatelja madžarske domovine, kar je komentiral z besedami: "Kdor ni liberalen ali žid, ta velja za pangermana ali panslovana. Ker smo se nekateri duhovniki rodili od slovenske matere, česar nočemo bojazljivo zatajiti: kaj drugega bi morali biti kot panslovani?" Madžari so vedeli, da Ivanocy oskrbuje ljudstvo s slovenskimi knjigami ter da se ob njem zbira krog narodno zavednih duhovnikov. Meseca junija 1899 je bil tožen na okrajno glavarstvo v Murski Soboti. Obtožnica ga je bremenila, da poučuje verouk v slovenščini, da ima v cerkvi slovenske napise in da širi slovenske knjige. Na obtožbe je po prošnji sombotelskega škofa obširno odgovoril in pojasnil svoje poglede o narodu, jeziku in državi.
Ivanocyjev boj za slovenstvo Klekl st. opisuje takole: "Ivanocyjeva ljubezen do našega slovenskega ljudsva je bila ovita v bodeče trnje, in sicer bolj kot katerakoli vrtnica naših gredic. Ne mislim tu na njegovo trplenje, ki mu ga je povzročalo vsestransko delo, niti na njegove dolgoletne želodčne in ledvične bolezni. Mislim na trpljenje njegove duše, ki ga je desetletja pribijalo na križ in ki je bilo toliko večje, koliko je duša več od telesa. Blatili so ga, mu očitali grehe, o katerih se mu še sanjalo ni, vlačili ga pred sodišča in ga nenehno ovajali cerkveni in svetni oblasti. Vse to samo zato, ker je upal povedati, da ga je rodila slovenska mati, da je Slovenec in ker je branil pravice svojega slovenskega ljudstva. To večletno trpljenje je povzročilo, da mu je počilo srce prav takrat, ko bi nam bila njegova ljubezen najbolj potrebna."
Pri beltinskem župniku Žižku se je Ivanocy prvič seznanil s slovenskimi knjigami Mohorjeve družbe. Kot bogoslovec in kaplan je bil že leta 1882 in 1883 njihov naročnik. Mohorske knjige so Madžarom predstavljale nevarnost, saj so krepile slovensko solidarnost. Madžarski škof jih je grajal zaradi črkopisa, ki je po njegovem prekmurščino približeval knjižnemu jeziku, namesto da bi služila kot stena med prekmurskimi in štajerskimi Slovenci. Največ Mohorjevih knjig je prišlo v Slovensko krajino v Ivanocyjevi dobi, in sicer v letih 1896 in 1905. Takrat je bilo letno nad 300 naročnikov. Največ jih je bilo leta 1902, kar 351. Po tem letu je število naročnikov nekoliko upadlo, ker je začela izhajati domača verska periodika. Mnogo knjig je prišlo v Slovensko krajino tudi ilegalno zaradi stikov med prekmurskimi in štajerskimi duhovniki. Anton Korošec je 16. junija 1910 v govoru na Dunaju dejal: "Ljudje iz naših prosvetnih organizacij tihotapijo v vrečah knjige v temnih nočeh med prekmurske sonarodnjake, da se le-ti morejo izobraževati in gojiti lastno kulturo, katere jim ne dovoljuje madžarska notranja politika."
Ivanocyjevo delo za slovenskega človeka med Muro in Rabo je pomembno v verskem, narodnem in prosvetnem oziru in na žalost slovenski javnosti premalo poznano. Potrebno je omeniti, da so hoteli socialisti na vsak način očrniti Ivanocyjevo delo. Franc Zadravec je napisal, da je bil Ivanocy "utemeljitelj prekmurskega klerikalizma" in kot tak tudi nasprotnik madžarskega liberalizma. "Narodnostnega vprašanja" naj ne bi načenjal. Mohorjeve knjige je sicer razširjal, vendar naj bi jih pred napadi madžarskih nacionalistov branil samo iz jezikovnih razlogov in ne političnih, ter zato, ker naj bi bile to knjige s treznim konservativnim katoliškim duhom. Miško Kranjec je v Rdečem gardistu postavil nasprotno trditev in namreč da je Ivanocy hotel izriniti mohorske knjige iz moralnih ozirov in jih nadomestiti s koledarjem v narečju.
Boj za jezik je bil za Ivanocyja boj za narod in vero. Ivanocy je bil prepričan, da brez vere in brez ljubezni do materinega jezika ne more obstajati noben narod: "Četudi kak narod podpira milijonska vojska, bo propadel, če nima globoke vere in če z dušo in srcem ne ljubi svojega materinega jezika." Njegova skrb za slovensko knjigo, npr. za Malo biblijo leta 1897, se je raztegnila na celotno Prekmurje, tudi na župnice monošterske dekanije, se pravi na Dolence, Dolnji in Gornji Senik ter na Števanovce. Med drugim je zavrnil madžarsko poimenovanje "Vend" za Slovenca in "Totsag" za Prekmurje. Poudaril je, da so Slovenci ob prihodu Madžarov že bivali v današnji domovini in da sta sv. Ciril in Metod z učenci utrdila krščanstvo pri njih. Pomembna je njegova izjava, da "med današnjim slovenskim ljudstvom na Štajerskem in Madžarskem v preteklosti ni mogoče potegniti take mejne črte, ki bi to ljudstvo kot narod delila. To ljudstvo je eno po svojem izviru, jeziku in rodovni značilnosti." Dr. Vilko Novak o Ivanocyjevem delovanju ugotavlja: "Delo Fr. Ivanocyja in njegovih sodelavcev je bilo spričo najhujšega madžarskega nacionalističnega in šovinističnega pritiska konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja rešilnega pomena za narodnostni obstoj prekmurskih Slovencev."
Velik pomen za kulturno, versko in politično življenje prekmurskih Slovencev ima tudi slovstveno delo dr. Franca Ivanocyja, ki je znanstveno, publicistično in časnikarsko ter večinoma pisano v madžarščini. Poleg doktorske disertacije je napisal tudi nekaj drugih strokovnih spisov in če bi ostal profesor, bi z znanstvenim delom zagotovo nadaljeval, kot podeželski župnik pa je vso pozornost namenil družbenim in političnim vprašanjem v svojem okolju in s vprašanji vezanimi na Slovensko krajino in madžarsko državo.
Napadel je liberalno vlado na Ogrskem, ki naj bi predlagala imenovanje cerkvene hierarhije in gospodarila s cerkvenim premoženjem, medtem ko druge verske skupnosti samostojno odločajo o njem. Vlado obsoja, da katoliška Cerkev ni neodvisna v svojih šolah, kot so avtonomne druge verske skupnosti, in da ovira katoličanom svobodno življenje po vesti. Ugotavljal je, da na Ogrskem tudi izrecno katoliške (redovne) srednje in višje šole ne vzgajajo versko zavednih izobražencev, česar je delno krivo protiversko javno mišljenje, ki se naslanja na materialistične filozofe in naravoslovce, kriva pa je tudi vlada, ki pogosto ne dovoljuje v katoliškem duhu pisanih učbenikov, medtem ko druge šole uživajo popolno avtonomijo. Vzrok nezavednosti je bilo po njegovem tudi nepravilno pojmovanje verske strpnosti in brezbrižnosti. Zakonodaja iz leta 1848 je ločila Cerkev od države in razglasila enakopravnost vseh verskih skupnosti. Ivanocy je zahteval avtonomijo katoliške Cerkve. Svaril je pred kulturnim bojem in ugotavljal, da narodnostno vprašanje še ni rešeno in da takšne revščine med ljudstvom na Madžarskem še ni bilo nikoli.
Napadel je civilni zakon, ki so ga tedaj nameravali uvesti. Zavrnil je vladine izjave, češ da bo predlagala uzakonitev civilnega zakona na zahtevo javnega mnenja. Javno mnenje, pravi Ivanocy, ni "nekaj plačanih listov z omejenim pojmovanjem". Ker duhovniki najbolj poznajo ljudstvo, naj ga povprašajo, ali potrebuje civilni zakon in civilne matice, in tako bodo dobili pravo javno mnenje. Obširno je pisal o mešanih zakonih; po madžarski zakonodaji iz 1868 so morali otroci po spolu slediti veri svojih staršev in po zakonu iz 1890 so katoliške duhovnike, ki so krstili nekatoliškim staršem sledeče otroke, prijavljati oblastem, ki so jih kaznovale z globo. Isto so delali tudi protestantski duhovniki, ki pa jih nihče ni prijavljal oblastem. Ivanovy je bil edini, ki je javno odločno nastopil proti krivičnemu zakonu in vladinemu ravnanju.
Obsojal je razsipnost liberalcev, ki je bila najbolj razvidna pri proslavah ob tisočletnici prihoda Madžarov v svojo današnjo domovino, in izžemanje ljudstva, ki bo po njegovem vodila v socializem. Pisal je o izkoriščanju "belih sužnjev" ob milenijskih slavnostih v denarno korist liberalnih in židovskih podjetij. Katolikom, ki imajo največ zaslug za obstoj tisočletne Ogrske, pa so prav v tistih letih največ škodovali. Primerja antično in krščansko domoljubje, ki temelji na ljubezni do Boga in ki se ga učimo "od velikih junakov krščanstva". Eden od teh je bil prvi ogrski kralj sv. Štefan, zato je predlagal, naj vse župnije za obletnico leta 1900 napišejo svojo zgodovino. Ta naklonjenost domoljubnim čustvom drugim narodom je pri Ivanocyju podobna kot pri Slomšku, ki je izjavil: "Pravi razloček med krščansko ljubeznijo do svojega naroda in poganskim nacionalizmom je ta, da vsaka resnična ljubezen tudi pri drugih narodih dopušča isto čustvo, jih spoštuje in časti."
Ivanocy poudarja pomanjkanje in potrebo značajnih osebnosti v sodobni družbi. Posebej označuje politično in versko, žensko in moško značajnost. Kritižira družbeno delovanje, v kateri sebičneži izkoriščajo svoj položaj. Izobraževanje ne dviga plemenitosti, marveč pospešuje uživaštvo, ki pa vodi v izkoriščanje. Ljudje Ivanocyju veljajo več kot takoimenovana izobražena množica, za katero pravi, da ima ljudstvo za neotesano, medtem ko ima "topoglavi srednji razred" za izobraženega. V zasebnem in javnem življenju manjka vernost kot temelj resničnega napredka. Vera ni nekaj abstraktnega, temveč "izkustvena resničnost". Ivanocy obširno utemeljuje, kako je vera temelj nravnosti in duševnemu ravnotežju. Vera je tudi najtrdnejši temelj napredka in nravnosti v družbi, državi. Pisal je proti sodobnim "praznim geslom" o razsvetljenstvu. V družbi je po njegovem vladala tema zmot, ki jo morata nadomestiti resnica in ljubezen.
Soboškemu listu Muraszombat ét Vidéke je očital, da ne služi kulturnemu dvigu ljudstva. Navajal je primere neokusnega in nekoristnega pisanja v njem. Prav tako je kasneje prenehal sodelovati pri listu Vasvármegye, ki je postajal vse bolj "liberalen in sovražno razpoložen do Cerkve". Na njegovo pobudo je bil leta 1895 ustanovljen katoliški tednik Szombately Ujság, ki je leta 1913 postal dnevnik.
Ivanocy je bil dober poznavalec prekmurske stare umetnostne dediščine, ki je bila prav v soboškem okraju med najbogatejšimi v vsej državi. Ivanocy našteva romansko kapelo v Selu, porušeno hodoško cerkev, gotske cerkve v Martjancih, Soboti, na Tišini, pri sv. Juriju, v Gornji Lendavi, Petrovcih in Boreči, delno v Pertoči. Spominjal se je visoke kulturne stopnje v tej pokrajini v srednjem veku in uničevanju umetnin v naslednjih stoletjih. V pesniškem zanosu se je spominjal martjanske cerkve in občestva nekdanjih in prihodnjih rodov, ki so in bodo molili v njej. Ivanocy poudarja potrebo, da bi morali duhovniki dobiti potrebno arheološko in umetnostno izobrazbo, da bi mogli izpolniti svojo nalogo in vzdrževati stare cerkve v ustreznem prvotnem slogu (obsoja npr. baročno obokanje prvotno ravnih gotskih stropov).
Ivanocy je za leto 1904 prvič pripravil Najsvetejšega Srca Jezušovoga veliki kalendar, ki so ga v 4000 izvodih razprodali. Kalendar so ukinili Madžari šele med zasedbo 1944. Poleg verskega berila je objavljal mnogo ljudskih pesmi, pravljic, pripovedk, zgodovinskih spisov o Prekmurju in drugih poučnih člankov. Posredno ima Ivanocy zasluge tudi za ustanovitev mesečnika Marijin list konec 1904 in tednika Nóvine, konec 1913, ki ju je oba izdajal in v glavnem urejal Jožef Klekl st. Ivanocy je novi mejnik in močno žarišče, ob katerem se je na vseh ravneh dušno pastirstvo spreminjalo, dobivalo novega zagona in iskalo nove prijeme v povezavi z gorečim škofom Hidasdyjem in rimskima papežema Leonom XIII. in Pijem X. Ivanocy se je naslonil na mlajše duhovnike, ki so začeli načrtno delo z laiki. Ustanavljanje pobožnih združenj in bratovščin je bilo poroštvo za laiško osveščanje po molitvi in vzgoji s katehezami za odrasle. Iz teh bratovščin so potem zrasli laiški poklici.
Ivanocy je zelo skrbel za to, da bi se čim več nadarjenih otrok izšolalo. O tem njegovem prizadevanju piše dr. Rogač: "Tistim dečkom, ki so bili bistrejšega duha, je pomagal, da so prišli v višje šole. Revnejšim je poiskal kakšno podporo, da so se lahko izšolali brez večjih stroškov [...] Njegov namen je bil, da bi sinovi našega ljudstva po nekaj letih zasedli vse službe bo naših krajih. Ker so zrasli iz ljudstva, bi jim bil napredek tega ljudstva bolj pri srcu."
Do Židov je Ivanocy zavzel odklonilno stališče. Židje so na Madžarskem propagirali liberalizem in na primer pomagali pri izdajanju madžarskega časopisa za Prekmurje Muraszombat és Vidéke. Zaradi močne finančne, politične in trgovske navzočnosti liberalnih Židov v Budimpešti je Ivanocy to mesto imenoval kar "Judapešta" in ostudna Sodoma. To mesto, čeprav je v njem končal teologijo, mu je bilo zoprno, ker se je v njem moral povsod srečevati z Židi. Ko je od 26. do 29. avgusta 1907 obiskal romarsko svetišče Maria Zell, je bilo za Ivanocyja osrečujoče to, da med množico ljudi ni srečal nobenega Žida. Tudi z domačimi Židi, ki so takrat živeli v Slovenski krajini, ni imel skoraj nobenega stika.
Do luteranov je imel malo manj odklonilno stališče. Ivanocy pravi, da se je luteranstvo širilo po Slovenski krajini s pomočjo zemljiških gospodov, tj. grofov. V tem času so luterani zbili vse križe z zunanjih cerkvenih stebrov. O tem pravi Ivanocy: "Veliko bi lahko pisali o barbarstvu tistih časov, vendar ne odpirajmo starih ran, da ne bi žalili evangeličanov današnjega časa, saj jim ne moremo očitati krivde prednikov in jih dolžiti za dejanja, ki so jih storili drugi." Omenja, kako je verska praksa katoličanov v Prekmurju vplivala na evangeličane: "Slovenski evangeličani so hranili stare katoliške šege, in če je le mogoče, radi posnemajo versko prakso katoličanov. Zvečer, opoldne in zjutraj zvonijo angelovo češčenje; rabijo blagoslovljeno vodo in vino; v adventu imajo zornice. Vsega tega evangeličani drugje ne poznajo, samo pri nas..."
Po materini smrti, 8. decembra 1912, se je čutil zelo osamljenega. V začetku avgusta 1913 je dal poklicati Franca Rogača, škofijskega tajnika, in naredil oporoko. Poleg obveznosti, ki jih je imel do služinčadi, je vse svoje premičnine in nepremičnine določil za fond, iz katerega naj se šolajo revni slovenski dijaki. Če bodo postali duhovniki, naj opravijo zanj po eno mašo. Umrl je v petek, 29. avgusta 1913.
Pogreba na Tišini, 1. sept. 1913, se je poleg drugih udeležil tudi sombotelski škof grof János Mikes. Po pogrebni maši je krenil sprevod dve uri daleč proti bregu Sv. Benedikta v Kančevcih. Ivanocy je namreč določil v oporoki, naj ga pokopljejo na domačem pokopališču poleg staršev. Zapustil je tudi 1000 kron, naj mu naredé skromen spomenik s slovenskim napisom, kar se je leta 1937 tudi zgodilo. Napis na nagrobniku se glasi:
DR. FRANC IVANOCZY 1875 BUDIL IN BRANIL JE NAROD SVOJ 1913
Na zunanjo steno tišinske cerkve so 8. septembra 1957 vzidali spominsko ploščo z napisom: Dr. Franc Ivanocy, župnik, dekan in č. kanonik. 1857-1913. Župnik te cerkve.
BOŽJEGA HRAMA LEPOTO LJUBIL GOREČE
VERSKO VNEMO ŠIRIL Z BESEDO DOMAČO
NAROD S KNJIGO SLOVENSKO BUDIL IN UČIL
BRANIL PRAVICE NJEGOVE NEUSTRAŠNO
Ob stoletnici rojstva njegovi slovenski rojaki v hvaležen in trajen spomin.
Na spomeniku prekmurskim pisateljem v soboškem parku pa beremo njegovo življensko geslo, vzeto iz njegove prve pridige 17. marca 1889 na Tišini: "CELI MOJ ŽITEK NA TOM BODE, NAJ VAM POMAGAM."
Mariborski bogoslovni profesor Jožef Hohnjec je izjavil: "Dr. Franc Ivanocy je telesno umrl, njegov duh pa živi med prekmurskim ljudstvom, kakor živi med štajerskim delom slovenskega naroda duh škofa Slomška."
Viri:
Ivanocyjev simpozij v Rimu 1984. Uredil Vilko Novak. Rim: Slovenska bogoslovna akademija v Rimu, 1985.
Ivanocy pomeni Ivanovski, tisti, ki je doma iz Ivanovec. Ivanocy pravi, da si je ta priimek prevzel od svojih prednikov-sorodnikov slavnega imena, iz spoštovanja do tistih duhovnikov lepega spomina in dobrega imena, ki so izhajali iz iste družine in so nosili isti priimek. Ti duhovniki so bili Adam Ivanocy, rojen 1756 v Ivanovcih, umrl 1824 kot župnik in dekan v Beltincih (njemu je pisatelj in pesnik Jožef Košič spesnil odo, ki je izšla leta 1813 v Sombotelu, v kateri pravi: "ti krajine slovenske, ki tja do Indije ljubljena je povsod, slavni in nežni sin!"); Matija Ivanocy, rojen 1781 v Ivanovcih, umrl 1841 kot župnik v Beltincih; Jožef Ivanocy, rojen 1842 v Ivanovcih, župnijski upravitelj pri Sv. Sebeščanu, umrl 1903 v Radgoni. Ivanocy si torej priimka ni pomadžaril, kakor je trdil socialist Miško Kranjec, ampak si ga je privzel po sorodnikih, ki so se vsi rodili kot Kodila in so po rojstnem kraju nosili priimek Ivanocy. Ivanocyju samemu pomadžarjenje priimkov ni bilo všeč. O svojem predniku Marku Térdessyju, tišinskem župniku, ki se je prej pisal Kolenko, je na primer pisal naslednje: "Zdi se, da je tudi njega, kakor mnoge druge slovenske (szlovén) dečke, doletela usoda, da so mu pošteno slovensko ime spremenili v Térdesi. Sreča, da Judje takrat še niso uganjali tega spreminjevalnega športa, sicer bi na mnoge stare duhovnike padel sum zaradi njihovega pokolenja." Poleg tega so Madžari konec 19. stoletja pomadžarili imena slovenskih krajev in za vas Ivanovci niso več uporabljali imena Ivanóc temveč Alsószentbenedek. Če bi si Ivanocy torej hotel pomadžariti svoj priimek, bi se moral pisati Alsószentbenedeki ali kako drugače.
Ljudsko šolo je obiskoval v domači župniji pri Sv. Benediktu v Kančevcih. Tedanji benediški župnik Štefan Slamar je nadarjenega dečka poslal v köszeško sirotišnico in gimnazijo. Leta 1868 se je tako moral 11 letni Ivanocy posloviti od Ivanovske doline. V köszeški sirotišnici je prebil 7 let. V tem času je z odličnim uspehom končal osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Gimnazijski študij je leta 1875 nadaljeval v Sombotelu. Po odlično opravljeni maturi je junija 1878 Ivanocyja sombotelski škof Imre Szabó sprejel med svoje bogoslovce in ga poslal v Budimpešto na univerzo. V letih 1878 do 1882 je z odliko končal študije na teološki fakulteti v Budimpešti. Leta 1881 je kot bogoslovec opravil rigoroz iz dogmatike, leta 1882 pa kot soboški kaplan iz moralke in pastoralke z odliko - cum applauso.
V duhovnika ga je 11. julija 1882 v Györu posvetil györski škof dr. János Zalka. V Murski Soboti je kaplanoval le eno leto (1882-1883). Iz tega leta so ohranjene njegove slovenske pridige pisane v gajici. Leta 1883 ga je novi sombotelski škof Kornél Hidasy imenoval za študijskega prefekta v sombotélskem bogoslovnem semenišču. Leta 1884 je bil imenovan za izrednega, leta 1886 pa za rednega profesorja dogmatike. Vmes je leta 1883 napravil rigoroz iz bibličnih ved, leta 1885 pa iz cerkvenega prava in zgodovine. Doktoriral je 30. maja 1885 na budimpeštanski univerzi, ko so sprejeli njegovo disertacijo Sveto pismo in klinopisni spomeniki (A szentirás és az ékiratos emlékek). V doktorski disertaciji Ivanocy po daljšem uvodu o odkrivanju, branju, izviru in značaju klinopisnih spomenikov, primerja zgodbo o stvarjenju, vesoljnem potopu in Knjige kraljev v kaldejskih (asirskih) klinopisnih spomenikih z ustreznimi poglavju Stare zaveze, navajajoč kaldejsko (asirsko) besedilo delno v izvirniku, večinoma pa v prevodu. Istega leta je bil imenovan za člana škofijske izpitne komisije za izobraževanje srednješolskih profesorjev verouka.
Na božični dan 25. decembra 1888 je umrl tišinski župnik Marko Térdessy in Ivanocy je zaprosil za izpraznjeno tišinsko županijo. Ivanocy je služenje svojemu slovenskemu narodu bolj cenil kakor škofovsko čast, saj bi lahko postal škof, če bi ostal vsaj še nekaj časa bogoslovni profesor v Sombotelu. Na Tišini je pastiroval 24 let, od leta 1889 do 1913, se pravi do svoje smrti. Leta 1893 je postal dekan in šolski nadzornik, leta 1907 č. kanonik, leta 1908 član škofijske komisije, imenovane vigilantia.
V ta tišinska leta sodi Ivanocyjevo delo na verskem, pastoralnem in kulturnem področju, predvsem njegova neusmiljena borba za pravice slovenskega jezika v cerkvi, v šoli in tisku. Zaradi tega je veliko trpel, saj so ga obdolžili celo veleizdaje. V njegovem času je postajal madžarski pritisk, ki se je postopoma stopnjeval od začetka 19. stoletja, vse hujši. Raznarodovanje sta opravljali cerkvena in svetna oblast z roko v roki. Leta 1879 je ministrstvo v Budimpešti izdalo odlok o obveznem poučevanju madžarščine na nemadžarskih šolah. Učitelji so se morali sami učiti madžarski jezik. Tisti, ki madžarščine niso toliko obvladali, da bi poučevali, od leta 1882 niso mogli dobiti diplome. Narodno zavedne duhovnike so premeščali na madžarske župnije, na njihova mesta pa so prihajali madžarski. Že pred letom 1889 so prekmurska krajevna imena pomadžarili. Z vsemi načini so Madžari hoteli že ob tisočletnici svojega prihoda na sedanje ozemlje, ki so jo slavili 1896, dati Slovenski krajini popolnoma madžarski videz.
Oster val madžarizacije je izrinil slovenski jezik v obliki prekmurščine ob koncu 19. stoletja iz šole. Ohranil se je le pri verouku. Madžarska vlada je bolj podpirala občinske in državne šole kot verske, ker je imela v njih neposreden vpliv. Učiteljstvo na teh šolah je bilo v znatnem številu madžarsko. Nekateri so tudi prepovedali učencem govoriti slovensko, celo doma. Slovenščino so slišali otroci le pri krščanskem nauku, pa še tega so ponekod poučevali učitelji v madžarščini. Socialno, politično in kulturno življenje prekmurskih Slovencev je bilo obupno. Kmečki stan ni pomenil ničesar. Trgovci so bili tuji priseljenci, večinoma židje, obrtniki pa so se prilagajali vladajočemu mišljenju in vedenju. Edini stan, ki je čutil z narodom, je bil velik del katoliške duhovščine. Duhovniki, ki so zajeli duha slovenske celote in skušali v narodu oživljati narodno zavest, so bili tako zasledovani, da so mogli le z največjim zatajevanjem nadaljevati začeto delo.
Pri obrambi pravic slovenskega naroda so stali Ivanocyju ob strani Jožef Klekl st., Ivan Baša, Jožef Klekl ml., Jožef Sakovič in drugi narodno zavedni duhovniki. Nadaljevali so delo prekmurskih domoljubov Marka Žižka, župnika v Beltincih, in Jožefa Borovnjaka, župnika na Cankovi, in sami stali nasproti višji cerkveni in državni oblasti. Ivanocyja so označili za "panslava", neprijatelja madžarske domovine, kar je komentiral z besedami: "Kdor ni liberalen ali žid, ta velja za pangermana ali panslovana. Ker smo se nekateri duhovniki rodili od slovenske matere, česar nočemo bojazljivo zatajiti: kaj drugega bi morali biti kot panslovani?" Madžari so vedeli, da Ivanocy oskrbuje ljudstvo s slovenskimi knjigami ter da se ob njem zbira krog narodno zavednih duhovnikov. Meseca junija 1899 je bil tožen na okrajno glavarstvo v Murski Soboti. Obtožnica ga je bremenila, da poučuje verouk v slovenščini, da ima v cerkvi slovenske napise in da širi slovenske knjige. Na obtožbe je po prošnji sombotelskega škofa obširno odgovoril in pojasnil svoje poglede o narodu, jeziku in državi.
Ivanocyjev boj za slovenstvo Klekl st. opisuje takole: "Ivanocyjeva ljubezen do našega slovenskega ljudsva je bila ovita v bodeče trnje, in sicer bolj kot katerakoli vrtnica naših gredic. Ne mislim tu na njegovo trplenje, ki mu ga je povzročalo vsestransko delo, niti na njegove dolgoletne želodčne in ledvične bolezni. Mislim na trpljenje njegove duše, ki ga je desetletja pribijalo na križ in ki je bilo toliko večje, koliko je duša več od telesa. Blatili so ga, mu očitali grehe, o katerih se mu še sanjalo ni, vlačili ga pred sodišča in ga nenehno ovajali cerkveni in svetni oblasti. Vse to samo zato, ker je upal povedati, da ga je rodila slovenska mati, da je Slovenec in ker je branil pravice svojega slovenskega ljudstva. To večletno trpljenje je povzročilo, da mu je počilo srce prav takrat, ko bi nam bila njegova ljubezen najbolj potrebna."
Pri beltinskem župniku Žižku se je Ivanocy prvič seznanil s slovenskimi knjigami Mohorjeve družbe. Kot bogoslovec in kaplan je bil že leta 1882 in 1883 njihov naročnik. Mohorske knjige so Madžarom predstavljale nevarnost, saj so krepile slovensko solidarnost. Madžarski škof jih je grajal zaradi črkopisa, ki je po njegovem prekmurščino približeval knjižnemu jeziku, namesto da bi služila kot stena med prekmurskimi in štajerskimi Slovenci. Največ Mohorjevih knjig je prišlo v Slovensko krajino v Ivanocyjevi dobi, in sicer v letih 1896 in 1905. Takrat je bilo letno nad 300 naročnikov. Največ jih je bilo leta 1902, kar 351. Po tem letu je število naročnikov nekoliko upadlo, ker je začela izhajati domača verska periodika. Mnogo knjig je prišlo v Slovensko krajino tudi ilegalno zaradi stikov med prekmurskimi in štajerskimi duhovniki. Anton Korošec je 16. junija 1910 v govoru na Dunaju dejal: "Ljudje iz naših prosvetnih organizacij tihotapijo v vrečah knjige v temnih nočeh med prekmurske sonarodnjake, da se le-ti morejo izobraževati in gojiti lastno kulturo, katere jim ne dovoljuje madžarska notranja politika."
Ivanocyjevo delo za slovenskega človeka med Muro in Rabo je pomembno v verskem, narodnem in prosvetnem oziru in na žalost slovenski javnosti premalo poznano. Potrebno je omeniti, da so hoteli socialisti na vsak način očrniti Ivanocyjevo delo. Franc Zadravec je napisal, da je bil Ivanocy "utemeljitelj prekmurskega klerikalizma" in kot tak tudi nasprotnik madžarskega liberalizma. "Narodnostnega vprašanja" naj ne bi načenjal. Mohorjeve knjige je sicer razširjal, vendar naj bi jih pred napadi madžarskih nacionalistov branil samo iz jezikovnih razlogov in ne političnih, ter zato, ker naj bi bile to knjige s treznim konservativnim katoliškim duhom. Miško Kranjec je v Rdečem gardistu postavil nasprotno trditev in namreč da je Ivanocy hotel izriniti mohorske knjige iz moralnih ozirov in jih nadomestiti s koledarjem v narečju.
Boj za jezik je bil za Ivanocyja boj za narod in vero. Ivanocy je bil prepričan, da brez vere in brez ljubezni do materinega jezika ne more obstajati noben narod: "Četudi kak narod podpira milijonska vojska, bo propadel, če nima globoke vere in če z dušo in srcem ne ljubi svojega materinega jezika." Njegova skrb za slovensko knjigo, npr. za Malo biblijo leta 1897, se je raztegnila na celotno Prekmurje, tudi na župnice monošterske dekanije, se pravi na Dolence, Dolnji in Gornji Senik ter na Števanovce. Med drugim je zavrnil madžarsko poimenovanje "Vend" za Slovenca in "Totsag" za Prekmurje. Poudaril je, da so Slovenci ob prihodu Madžarov že bivali v današnji domovini in da sta sv. Ciril in Metod z učenci utrdila krščanstvo pri njih. Pomembna je njegova izjava, da "med današnjim slovenskim ljudstvom na Štajerskem in Madžarskem v preteklosti ni mogoče potegniti take mejne črte, ki bi to ljudstvo kot narod delila. To ljudstvo je eno po svojem izviru, jeziku in rodovni značilnosti." Dr. Vilko Novak o Ivanocyjevem delovanju ugotavlja: "Delo Fr. Ivanocyja in njegovih sodelavcev je bilo spričo najhujšega madžarskega nacionalističnega in šovinističnega pritiska konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja rešilnega pomena za narodnostni obstoj prekmurskih Slovencev."
Velik pomen za kulturno, versko in politično življenje prekmurskih Slovencev ima tudi slovstveno delo dr. Franca Ivanocyja, ki je znanstveno, publicistično in časnikarsko ter večinoma pisano v madžarščini. Poleg doktorske disertacije je napisal tudi nekaj drugih strokovnih spisov in če bi ostal profesor, bi z znanstvenim delom zagotovo nadaljeval, kot podeželski župnik pa je vso pozornost namenil družbenim in političnim vprašanjem v svojem okolju in s vprašanji vezanimi na Slovensko krajino in madžarsko državo.
Napadel je liberalno vlado na Ogrskem, ki naj bi predlagala imenovanje cerkvene hierarhije in gospodarila s cerkvenim premoženjem, medtem ko druge verske skupnosti samostojno odločajo o njem. Vlado obsoja, da katoliška Cerkev ni neodvisna v svojih šolah, kot so avtonomne druge verske skupnosti, in da ovira katoličanom svobodno življenje po vesti. Ugotavljal je, da na Ogrskem tudi izrecno katoliške (redovne) srednje in višje šole ne vzgajajo versko zavednih izobražencev, česar je delno krivo protiversko javno mišljenje, ki se naslanja na materialistične filozofe in naravoslovce, kriva pa je tudi vlada, ki pogosto ne dovoljuje v katoliškem duhu pisanih učbenikov, medtem ko druge šole uživajo popolno avtonomijo. Vzrok nezavednosti je bilo po njegovem tudi nepravilno pojmovanje verske strpnosti in brezbrižnosti. Zakonodaja iz leta 1848 je ločila Cerkev od države in razglasila enakopravnost vseh verskih skupnosti. Ivanocy je zahteval avtonomijo katoliške Cerkve. Svaril je pred kulturnim bojem in ugotavljal, da narodnostno vprašanje še ni rešeno in da takšne revščine med ljudstvom na Madžarskem še ni bilo nikoli.
Napadel je civilni zakon, ki so ga tedaj nameravali uvesti. Zavrnil je vladine izjave, češ da bo predlagala uzakonitev civilnega zakona na zahtevo javnega mnenja. Javno mnenje, pravi Ivanocy, ni "nekaj plačanih listov z omejenim pojmovanjem". Ker duhovniki najbolj poznajo ljudstvo, naj ga povprašajo, ali potrebuje civilni zakon in civilne matice, in tako bodo dobili pravo javno mnenje. Obširno je pisal o mešanih zakonih; po madžarski zakonodaji iz 1868 so morali otroci po spolu slediti veri svojih staršev in po zakonu iz 1890 so katoliške duhovnike, ki so krstili nekatoliškim staršem sledeče otroke, prijavljati oblastem, ki so jih kaznovale z globo. Isto so delali tudi protestantski duhovniki, ki pa jih nihče ni prijavljal oblastem. Ivanovy je bil edini, ki je javno odločno nastopil proti krivičnemu zakonu in vladinemu ravnanju.
Obsojal je razsipnost liberalcev, ki je bila najbolj razvidna pri proslavah ob tisočletnici prihoda Madžarov v svojo današnjo domovino, in izžemanje ljudstva, ki bo po njegovem vodila v socializem. Pisal je o izkoriščanju "belih sužnjev" ob milenijskih slavnostih v denarno korist liberalnih in židovskih podjetij. Katolikom, ki imajo največ zaslug za obstoj tisočletne Ogrske, pa so prav v tistih letih največ škodovali. Primerja antično in krščansko domoljubje, ki temelji na ljubezni do Boga in ki se ga učimo "od velikih junakov krščanstva". Eden od teh je bil prvi ogrski kralj sv. Štefan, zato je predlagal, naj vse župnije za obletnico leta 1900 napišejo svojo zgodovino. Ta naklonjenost domoljubnim čustvom drugim narodom je pri Ivanocyju podobna kot pri Slomšku, ki je izjavil: "Pravi razloček med krščansko ljubeznijo do svojega naroda in poganskim nacionalizmom je ta, da vsaka resnična ljubezen tudi pri drugih narodih dopušča isto čustvo, jih spoštuje in časti."
Ivanocy poudarja pomanjkanje in potrebo značajnih osebnosti v sodobni družbi. Posebej označuje politično in versko, žensko in moško značajnost. Kritižira družbeno delovanje, v kateri sebičneži izkoriščajo svoj položaj. Izobraževanje ne dviga plemenitosti, marveč pospešuje uživaštvo, ki pa vodi v izkoriščanje. Ljudje Ivanocyju veljajo več kot takoimenovana izobražena množica, za katero pravi, da ima ljudstvo za neotesano, medtem ko ima "topoglavi srednji razred" za izobraženega. V zasebnem in javnem življenju manjka vernost kot temelj resničnega napredka. Vera ni nekaj abstraktnega, temveč "izkustvena resničnost". Ivanocy obširno utemeljuje, kako je vera temelj nravnosti in duševnemu ravnotežju. Vera je tudi najtrdnejši temelj napredka in nravnosti v družbi, državi. Pisal je proti sodobnim "praznim geslom" o razsvetljenstvu. V družbi je po njegovem vladala tema zmot, ki jo morata nadomestiti resnica in ljubezen.
Soboškemu listu Muraszombat ét Vidéke je očital, da ne služi kulturnemu dvigu ljudstva. Navajal je primere neokusnega in nekoristnega pisanja v njem. Prav tako je kasneje prenehal sodelovati pri listu Vasvármegye, ki je postajal vse bolj "liberalen in sovražno razpoložen do Cerkve". Na njegovo pobudo je bil leta 1895 ustanovljen katoliški tednik Szombately Ujság, ki je leta 1913 postal dnevnik.
Ivanocy je bil dober poznavalec prekmurske stare umetnostne dediščine, ki je bila prav v soboškem okraju med najbogatejšimi v vsej državi. Ivanocy našteva romansko kapelo v Selu, porušeno hodoško cerkev, gotske cerkve v Martjancih, Soboti, na Tišini, pri sv. Juriju, v Gornji Lendavi, Petrovcih in Boreči, delno v Pertoči. Spominjal se je visoke kulturne stopnje v tej pokrajini v srednjem veku in uničevanju umetnin v naslednjih stoletjih. V pesniškem zanosu se je spominjal martjanske cerkve in občestva nekdanjih in prihodnjih rodov, ki so in bodo molili v njej. Ivanocy poudarja potrebo, da bi morali duhovniki dobiti potrebno arheološko in umetnostno izobrazbo, da bi mogli izpolniti svojo nalogo in vzdrževati stare cerkve v ustreznem prvotnem slogu (obsoja npr. baročno obokanje prvotno ravnih gotskih stropov).
Ivanocy je za leto 1904 prvič pripravil Najsvetejšega Srca Jezušovoga veliki kalendar, ki so ga v 4000 izvodih razprodali. Kalendar so ukinili Madžari šele med zasedbo 1944. Poleg verskega berila je objavljal mnogo ljudskih pesmi, pravljic, pripovedk, zgodovinskih spisov o Prekmurju in drugih poučnih člankov. Posredno ima Ivanocy zasluge tudi za ustanovitev mesečnika Marijin list konec 1904 in tednika Nóvine, konec 1913, ki ju je oba izdajal in v glavnem urejal Jožef Klekl st. Ivanocy je novi mejnik in močno žarišče, ob katerem se je na vseh ravneh dušno pastirstvo spreminjalo, dobivalo novega zagona in iskalo nove prijeme v povezavi z gorečim škofom Hidasdyjem in rimskima papežema Leonom XIII. in Pijem X. Ivanocy se je naslonil na mlajše duhovnike, ki so začeli načrtno delo z laiki. Ustanavljanje pobožnih združenj in bratovščin je bilo poroštvo za laiško osveščanje po molitvi in vzgoji s katehezami za odrasle. Iz teh bratovščin so potem zrasli laiški poklici.
Ivanocy je zelo skrbel za to, da bi se čim več nadarjenih otrok izšolalo. O tem njegovem prizadevanju piše dr. Rogač: "Tistim dečkom, ki so bili bistrejšega duha, je pomagal, da so prišli v višje šole. Revnejšim je poiskal kakšno podporo, da so se lahko izšolali brez večjih stroškov [...] Njegov namen je bil, da bi sinovi našega ljudstva po nekaj letih zasedli vse službe bo naših krajih. Ker so zrasli iz ljudstva, bi jim bil napredek tega ljudstva bolj pri srcu."
Do Židov je Ivanocy zavzel odklonilno stališče. Židje so na Madžarskem propagirali liberalizem in na primer pomagali pri izdajanju madžarskega časopisa za Prekmurje Muraszombat és Vidéke. Zaradi močne finančne, politične in trgovske navzočnosti liberalnih Židov v Budimpešti je Ivanocy to mesto imenoval kar "Judapešta" in ostudna Sodoma. To mesto, čeprav je v njem končal teologijo, mu je bilo zoprno, ker se je v njem moral povsod srečevati z Židi. Ko je od 26. do 29. avgusta 1907 obiskal romarsko svetišče Maria Zell, je bilo za Ivanocyja osrečujoče to, da med množico ljudi ni srečal nobenega Žida. Tudi z domačimi Židi, ki so takrat živeli v Slovenski krajini, ni imel skoraj nobenega stika.
Do luteranov je imel malo manj odklonilno stališče. Ivanocy pravi, da se je luteranstvo širilo po Slovenski krajini s pomočjo zemljiških gospodov, tj. grofov. V tem času so luterani zbili vse križe z zunanjih cerkvenih stebrov. O tem pravi Ivanocy: "Veliko bi lahko pisali o barbarstvu tistih časov, vendar ne odpirajmo starih ran, da ne bi žalili evangeličanov današnjega časa, saj jim ne moremo očitati krivde prednikov in jih dolžiti za dejanja, ki so jih storili drugi." Omenja, kako je verska praksa katoličanov v Prekmurju vplivala na evangeličane: "Slovenski evangeličani so hranili stare katoliške šege, in če je le mogoče, radi posnemajo versko prakso katoličanov. Zvečer, opoldne in zjutraj zvonijo angelovo češčenje; rabijo blagoslovljeno vodo in vino; v adventu imajo zornice. Vsega tega evangeličani drugje ne poznajo, samo pri nas..."
Po materini smrti, 8. decembra 1912, se je čutil zelo osamljenega. V začetku avgusta 1913 je dal poklicati Franca Rogača, škofijskega tajnika, in naredil oporoko. Poleg obveznosti, ki jih je imel do služinčadi, je vse svoje premičnine in nepremičnine določil za fond, iz katerega naj se šolajo revni slovenski dijaki. Če bodo postali duhovniki, naj opravijo zanj po eno mašo. Umrl je v petek, 29. avgusta 1913.
Pogreba na Tišini, 1. sept. 1913, se je poleg drugih udeležil tudi sombotelski škof grof János Mikes. Po pogrebni maši je krenil sprevod dve uri daleč proti bregu Sv. Benedikta v Kančevcih. Ivanocy je namreč določil v oporoki, naj ga pokopljejo na domačem pokopališču poleg staršev. Zapustil je tudi 1000 kron, naj mu naredé skromen spomenik s slovenskim napisom, kar se je leta 1937 tudi zgodilo. Napis na nagrobniku se glasi:
DR. FRANC IVANOCZY 1875 BUDIL IN BRANIL JE NAROD SVOJ 1913
Na zunanjo steno tišinske cerkve so 8. septembra 1957 vzidali spominsko ploščo z napisom: Dr. Franc Ivanocy, župnik, dekan in č. kanonik. 1857-1913. Župnik te cerkve.
BOŽJEGA HRAMA LEPOTO LJUBIL GOREČE
VERSKO VNEMO ŠIRIL Z BESEDO DOMAČO
NAROD S KNJIGO SLOVENSKO BUDIL IN UČIL
BRANIL PRAVICE NJEGOVE NEUSTRAŠNO
Ob stoletnici rojstva njegovi slovenski rojaki v hvaležen in trajen spomin.
Na spomeniku prekmurskim pisateljem v soboškem parku pa beremo njegovo življensko geslo, vzeto iz njegove prve pridige 17. marca 1889 na Tišini: "CELI MOJ ŽITEK NA TOM BODE, NAJ VAM POMAGAM."
Mariborski bogoslovni profesor Jožef Hohnjec je izjavil: "Dr. Franc Ivanocy je telesno umrl, njegov duh pa živi med prekmurskim ljudstvom, kakor živi med štajerskim delom slovenskega naroda duh škofa Slomška."
Viri:
Ivanocyjev simpozij v Rimu 1984. Uredil Vilko Novak. Rim: Slovenska bogoslovna akademija v Rimu, 1985.
sreda, 10. februar 2010
Marko Žižek
Marko Žižek (1819-1890), župnik v Beltincih in slovenski domoljub, je bil med prvimi naročniki knjig Slovenske matice in Družbe sv. Mohorja v Prekmurju. Imel je stalne stike s štajerskimi izobraženci in duhovniki. Obiskovali so ga slovenski izobraženci, npr. Božidar Raič in Anton Trstenjak. Skupaj z Jožefom Borovnjakom je bil celo v odboru za proslavitev sedemdesetletnice jezikoslovca dr. Frana Miklošiča. Te proslave se je 2. septembra 1883 osebno udeležil. Mohorjan je postal leta 1874, deset let pozneje pa je imel v župniji že 60 naročnikov.
Vplival je na župnika Jožefa Bagarija in učitelja Janeza Murkoviča, da sta prevedla v prekmuščino več učbenikov, ki so ju natisnili v gajici. V madžarskih listih je javno odločno zagovarjal te knjige in slovenski učni jezik v prekmurskih šolah. 19. 2. 1874 je v članku Nevarne protizakonitosti v slovenskih ljudskih šolah napisal, da v verskih osnovnih šolah madžarski jezik ni obvezen niti kot učni predmet, zato bi bilo protizakonito in neupravičeno, če bi učitelje, ki ne znajo madžarski in ne poučujejo v madžarskem jeziku, vrgli kar na cesto. V osnovnih šolah pouk v materinem jeziku smotrno podpira vzgojo. Prava in resnična vzgoja temelji na izobrazbi srca in čustev. K srcu posameznika pa najlažje pridemo po sladkem glasu materinega jezika, ne pa s strogim vsiljevanjem tistega jezika, ki ga ubogi človek sliši samo takrat, ko ga zmerjajo, zakaj ne zna in zakaj se ne nauči madžarski jezik.
Marko Žižek je bil krstitelj Franca Ivanocyja in ima zasluge za njegovo slovensko zavest. O Žižku pravi Ivanocy, da "je bil zelo izobražen duhovnik, bistrega razuma, gorečega srca, ki je neutrudljivo delal za napredek svojega naroda. Boril se je za pravico Cerkve, posebno pa je skrbel za to, da bi dobil naš narod svoje lastne dobre duhovnike in učitelje. Žižek in Borovnjak sta bila dobra duhovnika s podobnim mišljenjem in z najlepšimi načrti. Izgubo teh dveh čutimo tem bolj, čim bolj potrebujemo tako navdušene in neustrašene dušne pastirje." Franc Kovačič ga omenja kot poštenjaka, ki je prav po očetovsko skrbel za uboge prekmurske Slovence.
Vir: Ivanocyjev simpozij v Rimu 1984. Uredil Vilko Novak. Rim: Slovenska bogoslovna akademija v Rimu, 1985, 34, 68-69.
Vplival je na župnika Jožefa Bagarija in učitelja Janeza Murkoviča, da sta prevedla v prekmuščino več učbenikov, ki so ju natisnili v gajici. V madžarskih listih je javno odločno zagovarjal te knjige in slovenski učni jezik v prekmurskih šolah. 19. 2. 1874 je v članku Nevarne protizakonitosti v slovenskih ljudskih šolah napisal, da v verskih osnovnih šolah madžarski jezik ni obvezen niti kot učni predmet, zato bi bilo protizakonito in neupravičeno, če bi učitelje, ki ne znajo madžarski in ne poučujejo v madžarskem jeziku, vrgli kar na cesto. V osnovnih šolah pouk v materinem jeziku smotrno podpira vzgojo. Prava in resnična vzgoja temelji na izobrazbi srca in čustev. K srcu posameznika pa najlažje pridemo po sladkem glasu materinega jezika, ne pa s strogim vsiljevanjem tistega jezika, ki ga ubogi človek sliši samo takrat, ko ga zmerjajo, zakaj ne zna in zakaj se ne nauči madžarski jezik.
Marko Žižek je bil krstitelj Franca Ivanocyja in ima zasluge za njegovo slovensko zavest. O Žižku pravi Ivanocy, da "je bil zelo izobražen duhovnik, bistrega razuma, gorečega srca, ki je neutrudljivo delal za napredek svojega naroda. Boril se je za pravico Cerkve, posebno pa je skrbel za to, da bi dobil naš narod svoje lastne dobre duhovnike in učitelje. Žižek in Borovnjak sta bila dobra duhovnika s podobnim mišljenjem in z najlepšimi načrti. Izgubo teh dveh čutimo tem bolj, čim bolj potrebujemo tako navdušene in neustrašene dušne pastirje." Franc Kovačič ga omenja kot poštenjaka, ki je prav po očetovsko skrbel za uboge prekmurske Slovence.
Vir: Ivanocyjev simpozij v Rimu 1984. Uredil Vilko Novak. Rim: Slovenska bogoslovna akademija v Rimu, 1985, 34, 68-69.
Jožef Godina
Jožef Godina se je rodil 12. marca 1898 na Dolnji Bistrici v župniji Črenšovci kot najstarejši od enajstih otrok Marka in Marije. Birmanski boter, veliki prekmurski domoljub in katoliški duhovnik Jožef Klekl ga je navdušil za rodoljubne ideje in slovensko domoljubje. Obiskoval je prvo popolno slovensko gimnazijo v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, kjer ga je kot vojaškega obveznika ujela prva svetovna vojna. Boril se je na ruski in italijanski fronti ter si pridobil naziv poročnika.
Po koncu prve svetovne vojne so na razvalinah Avstro-Ogrske začele nastajati nove države, med drugim tudi država Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je nato s Kraljevino Srbijo združila v Kraljevino SHS oz. Kraljevino Jugoslavijo. Državne meje nove Evrope naj bi določila mirovna konferenca v Parizu. Godina se je navdušil za priključitev Prekmurja k Jugoslaviji, v katerem je videl rešitev svojega naroda izpod več kot tisočletne madžarske civilne in cerkvene uprave. Zavzemal se je za vojaško zasedbo Prekmurja, kar je pozimi 1918 načrtoval tudi general Rudolf Maister. Na lastno odgovornost in pobudo je čez Muro na prekmurska tla prepeljal oddelek jugoslovanske vojske iz Medžimurja pod poveljstvom kapetana Jurišiča in z njimi 24. decembra 1918 osvobodil rojstno vas Dolnjo Bistrico in sodeloval v zasedbi Murske Sobote, kjer pa jih je zajela madžarska vojska.
Madžari so ga označili za "izdajalca domovine" saj je z orožjem nastopil proti lastni državi, ga zaprli in obsodili na smrt. Godini se je posrečilo uiti iz sombotelskega zapora in v zahvalo Bogu za rešitev se je odločil za duhovništvo. Po pobegu je bil z Ivanom Jeričem in Mihaelom Küharjem voditelj prekmurskih legionarjev, ki so med mirovno konferenco maja 1919 pripravljali drugi poskus vojaške zasedbe Prekmurja. Bil je tudi član Narodnega sveta za Prekmurje in član deputacije, ki je za vojaško zasedbo Prekmurja zaprosila pri pokrajinski vladi v Ljubljani in Beogradu. Udeležil se je pogajanj s predsednikom antantne komisije, francoskim majorjem dr. Gastonom Reverdyjem v Ljutomeru, ki je obljubil, da bo vprašanje Prekmurja rešeno po diplomatski poti. Z Jožefom Kleklom in Ivanom Jeričem je podpisal Memorandum o Slovencih v Prekmurju, ki ga je pripravil prof. dr. Matija Slavič in ki je bil 21. junija 1919 v francoskem in angleškem jeziku razposlan na 45 pariških naslovov. 12. avgusta 1919 je jugoslovanska vojska z odobritvijo mirovne konference zasedla Prekmurje, pri zasedbi so sodelovali tudi prekmurski legionarji. Godina je vodil veliko ljudsko zborovanje 17. avgusta 1919 v Beltincih, kjer naj bi se zbralo okrog 20 tisoč ljudi. Z dr. Matijem Slavičem in Vuktorjem Kukovcem je bil tudi član delegacije, ki je v Beogradu zahtevala enotno slovensko upravo nad Prekmurjem.
Po odlično opravljeni maturi je vstopil med lazariste, po diplomi na ljubljanski teološki fakulteti pa ga je leta 1925 škof dr. Jeglič posvetil v duhovnika. Novo mašo je daroval 19. julija 1925 v Črensovcih. Leta 1938 ga je škof dr. Rožman sprejel med duhovnike ljubljanske škofije. Nemški okupator ga je leta 1941 skupaj z drugimi slovenskimi duhovniki izgnal z Jesenic. Kot begunec se je umaknil v italijansko okupirano Ljubljano, od tam pa leta 1943 v Rim. Po vojni je opravljal dušnopastirsko in karitativno delo po taboriščih, dokler se ni 1948. leta umaknil v ZDA. Leta 1946, v času velikega preganjanja vere in Cerkve na Slovenskem, je bil Godina med številnimi slovenskimi duhovniki v odsotnosti obsojen na štiri leta prisilnega dela.
V ZDA je deloval v Clevelandu v državi Ohio, kjer je ustanovil Slovensko sobotno šolo za ameriške Slovence, Marijino legijo in Oltarno društvo, in mestu Marquette v državi Michigan, kjer je pomagal pri zbiranju gradiva za beatifikacijo našega velikega misijonarja in škofa Friderika Barago. Leta 1969 je prišel na avstrijsko Koroško in bil hišni duhovnik pri šolskih sestrah, ki vodijo bolniški dom Caritas v Pliberku. Prva tri leta je še smel obiskovati domovino, potem pa mu je "rdeča Ljubljana to onemogočila". Zadnje mesece pred smrtjo - umrl je 16. januarja 1986 v graški bolnišnici - je prišlo dovoljenje, da se sme vrniti, vendar je bil tako oslabljen, da ni mogel več na pot. Pokopan je v duhovniškem grobu na pliberškem pokopališču na avstrijskem Koroškem. Na nagrobniku je zapis: "Tu Es Sacerdos in Aeternum!"- Ti si duhovnik na veke!
Viri:
http://www.vecer.com/clanek2008081605352223 (10. 2. 2010)
http://www.sv-nikolaj.org/Oznanila/List2003/_list2003-05-04.htm (10. 2. 2010)
Po koncu prve svetovne vojne so na razvalinah Avstro-Ogrske začele nastajati nove države, med drugim tudi država Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je nato s Kraljevino Srbijo združila v Kraljevino SHS oz. Kraljevino Jugoslavijo. Državne meje nove Evrope naj bi določila mirovna konferenca v Parizu. Godina se je navdušil za priključitev Prekmurja k Jugoslaviji, v katerem je videl rešitev svojega naroda izpod več kot tisočletne madžarske civilne in cerkvene uprave. Zavzemal se je za vojaško zasedbo Prekmurja, kar je pozimi 1918 načrtoval tudi general Rudolf Maister. Na lastno odgovornost in pobudo je čez Muro na prekmurska tla prepeljal oddelek jugoslovanske vojske iz Medžimurja pod poveljstvom kapetana Jurišiča in z njimi 24. decembra 1918 osvobodil rojstno vas Dolnjo Bistrico in sodeloval v zasedbi Murske Sobote, kjer pa jih je zajela madžarska vojska.
Madžari so ga označili za "izdajalca domovine" saj je z orožjem nastopil proti lastni državi, ga zaprli in obsodili na smrt. Godini se je posrečilo uiti iz sombotelskega zapora in v zahvalo Bogu za rešitev se je odločil za duhovništvo. Po pobegu je bil z Ivanom Jeričem in Mihaelom Küharjem voditelj prekmurskih legionarjev, ki so med mirovno konferenco maja 1919 pripravljali drugi poskus vojaške zasedbe Prekmurja. Bil je tudi član Narodnega sveta za Prekmurje in član deputacije, ki je za vojaško zasedbo Prekmurja zaprosila pri pokrajinski vladi v Ljubljani in Beogradu. Udeležil se je pogajanj s predsednikom antantne komisije, francoskim majorjem dr. Gastonom Reverdyjem v Ljutomeru, ki je obljubil, da bo vprašanje Prekmurja rešeno po diplomatski poti. Z Jožefom Kleklom in Ivanom Jeričem je podpisal Memorandum o Slovencih v Prekmurju, ki ga je pripravil prof. dr. Matija Slavič in ki je bil 21. junija 1919 v francoskem in angleškem jeziku razposlan na 45 pariških naslovov. 12. avgusta 1919 je jugoslovanska vojska z odobritvijo mirovne konference zasedla Prekmurje, pri zasedbi so sodelovali tudi prekmurski legionarji. Godina je vodil veliko ljudsko zborovanje 17. avgusta 1919 v Beltincih, kjer naj bi se zbralo okrog 20 tisoč ljudi. Z dr. Matijem Slavičem in Vuktorjem Kukovcem je bil tudi član delegacije, ki je v Beogradu zahtevala enotno slovensko upravo nad Prekmurjem.
Po odlično opravljeni maturi je vstopil med lazariste, po diplomi na ljubljanski teološki fakulteti pa ga je leta 1925 škof dr. Jeglič posvetil v duhovnika. Novo mašo je daroval 19. julija 1925 v Črensovcih. Leta 1938 ga je škof dr. Rožman sprejel med duhovnike ljubljanske škofije. Nemški okupator ga je leta 1941 skupaj z drugimi slovenskimi duhovniki izgnal z Jesenic. Kot begunec se je umaknil v italijansko okupirano Ljubljano, od tam pa leta 1943 v Rim. Po vojni je opravljal dušnopastirsko in karitativno delo po taboriščih, dokler se ni 1948. leta umaknil v ZDA. Leta 1946, v času velikega preganjanja vere in Cerkve na Slovenskem, je bil Godina med številnimi slovenskimi duhovniki v odsotnosti obsojen na štiri leta prisilnega dela.
V ZDA je deloval v Clevelandu v državi Ohio, kjer je ustanovil Slovensko sobotno šolo za ameriške Slovence, Marijino legijo in Oltarno društvo, in mestu Marquette v državi Michigan, kjer je pomagal pri zbiranju gradiva za beatifikacijo našega velikega misijonarja in škofa Friderika Barago. Leta 1969 je prišel na avstrijsko Koroško in bil hišni duhovnik pri šolskih sestrah, ki vodijo bolniški dom Caritas v Pliberku. Prva tri leta je še smel obiskovati domovino, potem pa mu je "rdeča Ljubljana to onemogočila". Zadnje mesece pred smrtjo - umrl je 16. januarja 1986 v graški bolnišnici - je prišlo dovoljenje, da se sme vrniti, vendar je bil tako oslabljen, da ni mogel več na pot. Pokopan je v duhovniškem grobu na pliberškem pokopališču na avstrijskem Koroškem. Na nagrobniku je zapis: "Tu Es Sacerdos in Aeternum!"- Ti si duhovnik na veke!
Viri:
http://www.vecer.com/clanek2008081605352223 (10. 2. 2010)
http://www.sv-nikolaj.org/Oznanila/List2003/_list2003-05-04.htm (10. 2. 2010)
sreda, 3. februar 2010
Anton de Adelffy
Anton de Adelffy sicer ni bil prekmurski Slovenec, si pa zasluži omembo zaradi svoje dobrodelnosti in pomoči Slovencem v Prekmurju.
Köszeška sirotišnica in gimnazija, v kateri se je med drugim šolal tudi Franc Ivanocy, se je imenovala po dveh dobrotnikih Kelcz-Adelffy. Imre Kelcz je bil györski kanonik, Anton de Adelfy pa je bil kraljevi advokat. Poročen je bil z Ano pl. Gombossy iz Bakovec in imel velika posestva v Slovenski krajini. Umrl je leta 1775 brez otrok, v oporoki pa je svoje imetje dodelil köszeški sirotišnici z namenom, naj se vanjo sprejemajo predvsem dijaki slovenskega rodu.
Vir: Ivanocyjev simpozij v Rimu 1984. Uredil Vilko Novak. Rim: Slovenska bogoslovna akademija v Rimu, 1985, 17.
Köszeška sirotišnica in gimnazija, v kateri se je med drugim šolal tudi Franc Ivanocy, se je imenovala po dveh dobrotnikih Kelcz-Adelffy. Imre Kelcz je bil györski kanonik, Anton de Adelfy pa je bil kraljevi advokat. Poročen je bil z Ano pl. Gombossy iz Bakovec in imel velika posestva v Slovenski krajini. Umrl je leta 1775 brez otrok, v oporoki pa je svoje imetje dodelil köszeški sirotišnici z namenom, naj se vanjo sprejemajo predvsem dijaki slovenskega rodu.
Vir: Ivanocyjev simpozij v Rimu 1984. Uredil Vilko Novak. Rim: Slovenska bogoslovna akademija v Rimu, 1985, 17.
Ivan Terboč
Član soboške rodovine Terbočev je tudi Ivan Terboč, vodilni protestantski predikator v Prekmurju v času reformacije. V duhovnika ga je posvetil protestantski škof Klasekovič (Klaszekovics alias Plondinus) leta 1616. Določen je bil za Gornjo Lendavo, kjer je tudi nastopil duhovniško službo in je tu deloval še leta 1646. Kot senior v soboški dekaniji in član vizitacijske komisije je leta 1627 skupaj z drugimi vizitiral župnije svoje dekanije. Ob svoji ordinaciji 5. maja 1616 je podpisal formulo Concordiae, kakor sam pravi, brez vsake pretvare (Ego Joannes Terbocz antistes designatus ecclesia Feölsö Lindvensis, subscribo libro Concordiae, absque omni fuco). Leta 1628 je bil navzoč na protestantski sinodu v Csepregu.
Vir: Vir: Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja (Izbrane razprave in članki). Izbral, uredil in spremno besedo napisal Vilko Novak. Murska Sobota: Pomurska založba, 1996, 48.
Vir: Vir: Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja (Izbrane razprave in članki). Izbral, uredil in spremno besedo napisal Vilko Novak. Murska Sobota: Pomurska založba, 1996, 48.
Blaž pl. Jaklin
Iz soboške rodovine Jaklinov izhaja Blaž pl. Jaklin, ki je bil škof skradinski, potem kninski do leta 1688 in nato v Nitri. Rodil se je v Soboti. Slovel je kot nedosegljiv govornik svojega časa. Umrl je leta 1695.
Vir: Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja (Izbrane razprave in članki). Izbral, uredil in spremno besedo napisal Vilko Novak. Murska Sobota: Pomurska založba, 1996, 47.
Vir: Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja (Izbrane razprave in članki). Izbral, uredil in spremno besedo napisal Vilko Novak. Murska Sobota: Pomurska založba, 1996, 47.
sreda, 20. januar 2010
Prekmurski trgi
Bogojina
Kot trg nastopa le v drugi polovici 17. stoletja; in oppido Bagonia (1688), in oppido Bagonya (1690).
Cankova
Najmlajši prekmurski trg. Prvič se omenja šele leta leta 1778 kot oppidum Hidegkuth.
Dobrovnik
Leta 1389 omenjeno kot mesto (civitas). V letih 1403, 1411, 1455, 1469, 1688, 1698 in 1716 omenjeno kot trg. Leta 1469 so imeli v Dobrovniku dolnjelendavski Bánffyji mitniško postajo.
Grad (Gornja Lendava)
Naselje se pozno javlja kot trg, kljub pomembnosti gornjelendavskega gradu v srednjem veku; opidum Felsewlyndwa (1478). V novem veku ohranil tržni značaj tako kot Sobota in Lendava; a város semmi korczot nem fizet (trg ne plačuje nobene zbirce, 1627), in oppiso Fölso Lendva (1698), in oppido Fölsö Lendvensi (1765), Felscho Lendava, Ober-Limpach, ein schlow. Marktflecken (1786).
Martjanci
Kot trg omenjeni v 17. in 18. stoletju; oppidum Martyánc (1627), in oppido Martiancz (1698), Martyancz, ein... Marktflecken (1786).
Murska Sobota
Prvič omenjena kot mesto leta 1366 (civitas Murazumbata). Z označbo civitas je omenjena tudi leta 1431. Od 14. do konca 18. stoletja se s poudarkom omenja kot trg (oppidum); az Muray Szombati városiak (murskosoboški tržani, leta 1627), in oppido Muraiszombat (1689), ex opido Murayszombat (1743), oppidum Muraiszombat (1778), Muraj-Sombath, Olsnitz oder Ujnitz, Sobota, ein schlow. Marktflecken (1786).
Rakičan
Konec 17. stoletja se je uvrstil med prekmurske trge; in oppido Rakicsan (1698).
Šalovci
Trgu Šalovci so v začetku 17. stoletja turška ropanja zadala težki udarec. Med prvimi prekmurskimi kraji je prišel v turško zasedbeno področje (malo pred letom 1627). Kot trg se javlja leta 1627. Nato začne propadati. Leta 1698 se omenja kot vas, ki je bila nekoč trg; possessio Sal, quae olim erat oppidum.
Turnišče
Turniški trg je izmed vseh prekmurskih trgov v svojem arhivu ohranil največ listin, ki pričajo, kako se je trg vztrajno boril za svoje trške svoboščine in jih je tudi uspešno ohranjeval vseskozi, dokler so nekdanji trgi imeli kaj veljave. Najstarejši znani zapis o trgu Turnišče je iz l. 1524 (op. Tornysthya). V 17. in 18. stoletju se dosledno omenja kot trg; oppidum Turnischa (1649), in oppido Turnischa (1669), in oppido Turnische (1688, 1693), in oppido Turnischa (1698), in oppido Turniscse (1720), Turnissa, ein wendischer Marktflecken (1786).
Vir: Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja (Izbrane razprave in članki). Izbral, uredil in spremno besedo napisal Vilko Novak. Murska Sobota: Pomurska založba, 1996, 53-58.
Kot trg nastopa le v drugi polovici 17. stoletja; in oppido Bagonia (1688), in oppido Bagonya (1690).
Cankova
Najmlajši prekmurski trg. Prvič se omenja šele leta leta 1778 kot oppidum Hidegkuth.
Dobrovnik
Leta 1389 omenjeno kot mesto (civitas). V letih 1403, 1411, 1455, 1469, 1688, 1698 in 1716 omenjeno kot trg. Leta 1469 so imeli v Dobrovniku dolnjelendavski Bánffyji mitniško postajo.
Grad (Gornja Lendava)
Naselje se pozno javlja kot trg, kljub pomembnosti gornjelendavskega gradu v srednjem veku; opidum Felsewlyndwa (1478). V novem veku ohranil tržni značaj tako kot Sobota in Lendava; a város semmi korczot nem fizet (trg ne plačuje nobene zbirce, 1627), in oppiso Fölso Lendva (1698), in oppido Fölsö Lendvensi (1765), Felscho Lendava, Ober-Limpach, ein schlow. Marktflecken (1786).
Martjanci
Kot trg omenjeni v 17. in 18. stoletju; oppidum Martyánc (1627), in oppido Martiancz (1698), Martyancz, ein... Marktflecken (1786).
Murska Sobota
Prvič omenjena kot mesto leta 1366 (civitas Murazumbata). Z označbo civitas je omenjena tudi leta 1431. Od 14. do konca 18. stoletja se s poudarkom omenja kot trg (oppidum); az Muray Szombati városiak (murskosoboški tržani, leta 1627), in oppido Muraiszombat (1689), ex opido Murayszombat (1743), oppidum Muraiszombat (1778), Muraj-Sombath, Olsnitz oder Ujnitz, Sobota, ein schlow. Marktflecken (1786).
Rakičan
Konec 17. stoletja se je uvrstil med prekmurske trge; in oppido Rakicsan (1698).
Šalovci
Trgu Šalovci so v začetku 17. stoletja turška ropanja zadala težki udarec. Med prvimi prekmurskimi kraji je prišel v turško zasedbeno področje (malo pred letom 1627). Kot trg se javlja leta 1627. Nato začne propadati. Leta 1698 se omenja kot vas, ki je bila nekoč trg; possessio Sal, quae olim erat oppidum.
Turnišče
Turniški trg je izmed vseh prekmurskih trgov v svojem arhivu ohranil največ listin, ki pričajo, kako se je trg vztrajno boril za svoje trške svoboščine in jih je tudi uspešno ohranjeval vseskozi, dokler so nekdanji trgi imeli kaj veljave. Najstarejši znani zapis o trgu Turnišče je iz l. 1524 (op. Tornysthya). V 17. in 18. stoletju se dosledno omenja kot trg; oppidum Turnischa (1649), in oppido Turnischa (1669), in oppido Turnische (1688, 1693), in oppido Turnischa (1698), in oppido Turniscse (1720), Turnissa, ein wendischer Marktflecken (1786).
Vir: Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja (Izbrane razprave in članki). Izbral, uredil in spremno besedo napisal Vilko Novak. Murska Sobota: Pomurska založba, 1996, 53-58.
torek, 19. januar 2010
Turški napadi in ropanja v gornjem Prekmurju
Po letu 1640 je prišel pod turško oblast ne samo dolnji del Prekmurja, ki je bližje Kaniži, ampak tudi gornji del. Če katera vas ni plačevala Turkom davka, so tam več ropali, kakor bomo videli iz ravnanja Turkov v Prekmurju.
Že leta 1605 so Turki šli proti Radgoni in so povzročili veliko škodo.
Spomladi leta 1637 so Turki ujeli in odpeljali v sužnost Petra Baloga in glavnega slugo soboškega grofa Dionizija Széchyja. Naslednjo jesen je dospelo 12 in 13 turških konjenikov v okolico Sobote. Iz Tešanovec so odpeljali v ujetništvo dva podložnika - kovača, prej pa so požgali njuno seno.
Strah pred Turki je bil nenehno navzoč, saj so Turki neprestano grozili vasem. Poleti 1641 so oropali vasi v okolici Grada (Gornje Lendave). Precej ljudi so odpeljali v Kanižo. Zato si je soboški grof Dionizij Széchy prizadeval, da bi v krajih, ki še niso pod turško upravo, namestili vojake.
Blaž Temlin, tajnik v rakičanskem gradu (Dolnji Sóboti), je napisal več pisem grofici Evi Poppel in grofu Adamu Batthyányiju, v katerih govori o turških napadih in ropanjih. Iz teh pisem nam je znano naslednje:
Kaniški Ráci (Turki = Srbi, Rascius!) so junija 1640 odvedli v sužnost tri ljudi. Julija istega leta so Turki odpeljali v sužnost iz valptovega mlina v Sebeborcih ženo in dva otroka. Na bregu v Vaneči pa so 11. avgusta ponoči ubili enega podložnika, enega pa so odpeljali v ujetništvo.
Zadnji dan leta 1640 so Turki ponoči napadli dve vasi: Bistrico in Melince, Bánffyjevo posest. Bistrica je bila podložna Turkom, Melinci pa še ne. Blaž Temlin je opozarjal grofa Adama Batthyányija, da si Turki hočejo podjarmiti vse do nemške meje.
Turki so grozili tudi vasem okoli Sobote. Imeli so namen požgati Rakičan, Soboto in Martjance ter izropati bližnje vasi. Vojske, ki bi se Turkom uprla, ni bilo, zato je Blaž Temlin prosil grofa Adama Batthyányija, naj pošlje v Soboto in Martjance 200 pešcev - vojakov.
19. maja 1641 so kaniški Turki plenili v Dokležovju in so 22 ljudi odvedli v sužnost, štiri ljudi pa so razsekali. V dolnjem Prekmurju je bilo nekaj vasi, ki so bile na neki način že dve leti (od maja 1639) podložne Kaniži. Turkom sta bila podložna trga Beltinci in Dokležovje. Prebivalci le-teh so hodili na delo v Kanižo. Tudi Bakovci in Krog sta bila podložna Turkom.
23. junija 1841 so pridrli iz Kaniže Turki z veliko vojsko v bližino gradu v Gornji Lendavi (Grada). V Radovcih, Poznanovcih in v Kovačevcih so ropali in veliko ljudi odpeljali v sužnost. V Poznanovcih ni ostalo v vasi več kot 10 ljudi.
Veliko škodo so naredili Turki tudi na soboškem gospostvu in sicer v vaseh: Šalamenci, Bodonci, Zenkovci, Puževci, Lemerje, Brezovci, Predanovci in Gorica. Prebivalce so hoteli s silo odpeljati v Kanižo. Strah pred Turki je ljudi pregnal z domov.
Turkom so bile podložne tudi vasi gornjelendavskega gospostva, kjer je gospodaril Dionizij Széchy.
Avgusta 1641 so se iz Kaniže vrnili ujetniki in potrdili govorice, da Turki nameravajo napasti Rakičan, Soboto in Martjance. V gradu pa je bilo samo deset branilcev, zato je bil strah pred Turki toliko večji.
Turki so občasno prišli celo do Radgone. Tako so sredi avgusta 1641 izropali Topolovce in dva človeka odpeljali v sužnost. Ropali so tudi v Bakovcih in odpeljali v ujetništvo deset ljudi. Turki niso prizanašali niti otrokom. Iz Martjanec so jih precej odvedli v ujetništvo.
Dve vasi Lemerje in Predanovci sta tudi bili podložni Turkom. Vsak podložnik iz Lemerja je poslal v Kanižo en bokal (pint) masla. Iz Predanovec pa so nekateri dajali 4 forinte, na posameznika je bil določen bokal (pint) masla.
Leta 1643 je bila vas Tešanovci v prepiru s Kanižo. Ker je v celoti pogorela in bila uničena, so grofje vaščane oprostili davkov, da bi si lahko popravili oz. zgradili hiše.
Junija 1643 so Turki še vedno grozili, da izropajo Soboto, Rakičan in Martjance. Zato so bili ti kraji močno zastraženi in zavarovani.
Na gornjelendavskem območju je padla pod turško oblast tudi vas Radovci.
Avgusta 1643 so Turki uresničili del grožnje. Velika turška pehota, tri tisoč vojakov, je napadla in izropala vse dele Martjanec.
Bodonci so bili pod turško oblastjo od leta 1640. Plačevali so davek Agi Chiarnady in hodili na delo v Kanižo. Kljub temu je avgusta 1643 sam Aga šel z več Turki v Bodonce. Osem otrok so odvedli v sužnost, enega človeka pa so razsekali. Vse hiše v vasi so razrušili. Štiri otroke so izpustili brez odkupnine, ostale štiri pa za enajst sto tolarjev.
Do avgusta 1643 vas Nemčavci ni plačevala davka in ni dala v Kanižo (Turkom) nobenega darila. Zato so si Turki sami vzeli, ko so avgusta 1643 izropali Nemčavce.
Vir: Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja (Izbrane razprave in članki). Izbral, uredil in spremno besedo napisal Vilko Novak. Murska Sobota: Pomurska založba, 1996, 327-328.
Že leta 1605 so Turki šli proti Radgoni in so povzročili veliko škodo.
Spomladi leta 1637 so Turki ujeli in odpeljali v sužnost Petra Baloga in glavnega slugo soboškega grofa Dionizija Széchyja. Naslednjo jesen je dospelo 12 in 13 turških konjenikov v okolico Sobote. Iz Tešanovec so odpeljali v ujetništvo dva podložnika - kovača, prej pa so požgali njuno seno.
Strah pred Turki je bil nenehno navzoč, saj so Turki neprestano grozili vasem. Poleti 1641 so oropali vasi v okolici Grada (Gornje Lendave). Precej ljudi so odpeljali v Kanižo. Zato si je soboški grof Dionizij Széchy prizadeval, da bi v krajih, ki še niso pod turško upravo, namestili vojake.
Blaž Temlin, tajnik v rakičanskem gradu (Dolnji Sóboti), je napisal več pisem grofici Evi Poppel in grofu Adamu Batthyányiju, v katerih govori o turških napadih in ropanjih. Iz teh pisem nam je znano naslednje:
Kaniški Ráci (Turki = Srbi, Rascius!) so junija 1640 odvedli v sužnost tri ljudi. Julija istega leta so Turki odpeljali v sužnost iz valptovega mlina v Sebeborcih ženo in dva otroka. Na bregu v Vaneči pa so 11. avgusta ponoči ubili enega podložnika, enega pa so odpeljali v ujetništvo.
Zadnji dan leta 1640 so Turki ponoči napadli dve vasi: Bistrico in Melince, Bánffyjevo posest. Bistrica je bila podložna Turkom, Melinci pa še ne. Blaž Temlin je opozarjal grofa Adama Batthyányija, da si Turki hočejo podjarmiti vse do nemške meje.
Turki so grozili tudi vasem okoli Sobote. Imeli so namen požgati Rakičan, Soboto in Martjance ter izropati bližnje vasi. Vojske, ki bi se Turkom uprla, ni bilo, zato je Blaž Temlin prosil grofa Adama Batthyányija, naj pošlje v Soboto in Martjance 200 pešcev - vojakov.
19. maja 1641 so kaniški Turki plenili v Dokležovju in so 22 ljudi odvedli v sužnost, štiri ljudi pa so razsekali. V dolnjem Prekmurju je bilo nekaj vasi, ki so bile na neki način že dve leti (od maja 1639) podložne Kaniži. Turkom sta bila podložna trga Beltinci in Dokležovje. Prebivalci le-teh so hodili na delo v Kanižo. Tudi Bakovci in Krog sta bila podložna Turkom.
23. junija 1841 so pridrli iz Kaniže Turki z veliko vojsko v bližino gradu v Gornji Lendavi (Grada). V Radovcih, Poznanovcih in v Kovačevcih so ropali in veliko ljudi odpeljali v sužnost. V Poznanovcih ni ostalo v vasi več kot 10 ljudi.
Veliko škodo so naredili Turki tudi na soboškem gospostvu in sicer v vaseh: Šalamenci, Bodonci, Zenkovci, Puževci, Lemerje, Brezovci, Predanovci in Gorica. Prebivalce so hoteli s silo odpeljati v Kanižo. Strah pred Turki je ljudi pregnal z domov.
Turkom so bile podložne tudi vasi gornjelendavskega gospostva, kjer je gospodaril Dionizij Széchy.
Avgusta 1641 so se iz Kaniže vrnili ujetniki in potrdili govorice, da Turki nameravajo napasti Rakičan, Soboto in Martjance. V gradu pa je bilo samo deset branilcev, zato je bil strah pred Turki toliko večji.
Turki so občasno prišli celo do Radgone. Tako so sredi avgusta 1641 izropali Topolovce in dva človeka odpeljali v sužnost. Ropali so tudi v Bakovcih in odpeljali v ujetništvo deset ljudi. Turki niso prizanašali niti otrokom. Iz Martjanec so jih precej odvedli v ujetništvo.
Dve vasi Lemerje in Predanovci sta tudi bili podložni Turkom. Vsak podložnik iz Lemerja je poslal v Kanižo en bokal (pint) masla. Iz Predanovec pa so nekateri dajali 4 forinte, na posameznika je bil določen bokal (pint) masla.
Leta 1643 je bila vas Tešanovci v prepiru s Kanižo. Ker je v celoti pogorela in bila uničena, so grofje vaščane oprostili davkov, da bi si lahko popravili oz. zgradili hiše.
Junija 1643 so Turki še vedno grozili, da izropajo Soboto, Rakičan in Martjance. Zato so bili ti kraji močno zastraženi in zavarovani.
Na gornjelendavskem območju je padla pod turško oblast tudi vas Radovci.
Avgusta 1643 so Turki uresničili del grožnje. Velika turška pehota, tri tisoč vojakov, je napadla in izropala vse dele Martjanec.
Bodonci so bili pod turško oblastjo od leta 1640. Plačevali so davek Agi Chiarnady in hodili na delo v Kanižo. Kljub temu je avgusta 1643 sam Aga šel z več Turki v Bodonce. Osem otrok so odvedli v sužnost, enega človeka pa so razsekali. Vse hiše v vasi so razrušili. Štiri otroke so izpustili brez odkupnine, ostale štiri pa za enajst sto tolarjev.
Do avgusta 1643 vas Nemčavci ni plačevala davka in ni dala v Kanižo (Turkom) nobenega darila. Zato so si Turki sami vzeli, ko so avgusta 1643 izropali Nemčavce.
Vir: Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja (Izbrane razprave in članki). Izbral, uredil in spremno besedo napisal Vilko Novak. Murska Sobota: Pomurska založba, 1996, 327-328.
Turška oblast v Prekmurju
Po bitki pri Mohaču (1526) so Turki udarili na sever in pustošili tudi v Prekmurju. Poročilo iz leta 1579 pravi, da so po bitki pri Mohaču Turki opustošili vas Rankovce. - Še do leta 1541 se vas Rankovci ni mogla opomoči. Tega leta so bile v vasi le tri družine (urbar 1541).
21. oktobra 1600 je padla mejna trdnjava Velika Kániža v turške roke - in sicer po izdajstvu trdnjavskega poveljnika Jurija Paradeiserja. Padec Kaniže v turške roke je prinesel širši pokrajini žalostno stanje. Turki so močno utrdili kaniški grad in iz njega so skoraj 100 let strahovali daljno okolico tako zelo, da je večina prebivalstva pobegnila, ali se je umaknila v utrjene gradove.
Že 6. januarja 1600 sta poslala turška poveljnika Mehmet in Ibrahim tatarske čete v Mursko dolino, da so z ognjem in mečem pustošile in plenile.
8. januarja 1601 je pisal Ibrahim paša iz Székesfehérvára (Landorfejérvár = Nándorfejérvár) Krištofu Bánffyju v Lendavo, "da vam hočemo dati na znanje, da kraji, ki so pod oblastjo Franca Batthyányija - to je v Örségu" - in po imenu našteje vse kraje - "naj dajejo turškemu cesarju davek, ako hočejo biti njegovi zvesti državljani". Med temi kraji so tudi: Hodoš, Krplivnik in Bükallya (jugovzhodno od Domanjševec). Listina med drugim pravi, "da boste v navedenih vaseh in krajih zares zvesti silnemu turškemu cesarju, vsako leto oddajte paši v Kanižo po sto forintov za cesarja...".
To je primer, kaj so bile dolžne dajati vasi turške oblasti kot redni davek. Sicer pa so ropali in v sužnost odpeljali ljudi v vsakem času. Tudi takrat, ko ni bilo vojno stanje.
Prav zato je navedeno v naslovu listine, ki govori o ljudeh, ki so jih Turki odpeljali v sužnost s področja turniške pražupnije "v času svetega miru".
Leta 1636 je prišel vzhodni del Prekmurja v turško področje - in sicer: turniška pražupnija, Martjanci, Sv. Benedikt, Križevci, Gornji Petrovci in seveda vsi slovenski kraji vzhodno od Turnišča, Martjanec in Sv. Benedikta - kot Kobilje in drugi kraji in vasi.
Srednjeveško Kobilje je bilo v celoti uničeno od Turkov že v začetku 17. stoletja: tako naselje ob Kobiljanskem potoku kot naselje na griču sv. Martina, kjer je bila cerkev.
Leta 1640 je beksinski arhidiakon vizitiral cerkve v svojem arhidiakonatu. Zaradi turške nevarnosti ni šel čez Muro, da bi vizitiral prekmurski okraj. Dolnjelendavski župnik Franc Körmendi je prišel v Selnico v Medžimurju in tam poročal vizitatorju o stanju svoje cerkve.
Kako so Turki širili svoje področje, nam pričata primera v Šalovcih in Vučji gomili. Listnica iz leta 1643 poroča o cerkvenem vinogradu martjanske župnije v Vučji gomili in pravi, da je prišel v turško področje leta 1604.
Isto velja o Šalovcih. Oba kraja sta v soseščini Stražne krajine (Örséga).
Leta 1640 so prišli Turki na Melince, v Ižakovce in Bistrico ter izterjevali dajatve. V naslednjem letu je paša iz Kaniže zahteval podložništvo od vasi tja do Rabe in okolice Radgone.
Leta 1648 in 1653 je imela župnija Zala svoj shod v Železni županiji (v Körmendu). Zalska županija je bila pod turško oblastjo.
Listina iz leta 1648 pravi o Turnišču, da so prebivalci podvrženi grozni oblasti sovražnikov krščanskega imena - in podvrženi ropanju različnih okrog divjajočih sovražnikov.
Da so bili Martjanci tudi pod turško oblastjo, dokazuje spor med luterani in kalvinci, ker so se obrnili leta 1652 za razsodbo na turško oblast v Kanižo.
Po bitki pri Monoštru leta 1664 je nastopilo za Prekmurje delno olajšanje. Turki niso izvajali popolne oblasti v deželi.
Leta 1669 so bile vizitirane cerkve v prekmurskem distriktu (okraju): v Lendavi, Turnišču, Bogojini, Dobrovniku, Reszneku, Csesztregu, Széchiszigetu, Kerka-Szent Miklósu in Szemenju. Ostalo področje prekmurskega distrikta nasproti Kaniži je bilo še vedno turško področje. Ob koncu vizitacijskega zapisnika je dodano: "So še druge župnije v smeri Kaniže, ki jih upravljajo krivoverci in katere nam ni bilo dovoljeno vizitirati tako zaradi strahu pred krivoverci kot pred Turki. Vendar je pri vsem tem nekaj dobrega, ker službuje župnik-licenciat. V teh župnijah delajo katoličanom mnoge neprijetnosti in nasprotovanja, največkrat zaradi zakramenta sv. zakona: zaradi dvoženstva in ropa žen. Kar se ne da drugače ovirati in krotiti, kot po zemljiških gospodih."
Ker je bilo gornje Prekmurje v soseščini Stražne krajine (Örséga), zato je bil ta del tako dolgo v turški odvisnosti kot Örseg. - Ko so zasliševali priče ob vizitaciji leta 1721 v Gornjih Petrovcih, Križevcih, na Hodošu in pri Sv. Benediktu, so priče izjavile, da so morali plačevati davek Turkom. Seveda je bilo to pred letom 1670.
Ponovno se je uveljavila turška oblast v letih 1678-1683, ko se je s Turki povezal Imre Thökölyi in je skupaj s turško vojsko prodiral proti Dunaju.
Splošni zgodovinski atlas izkazuje v teh letih kot turško področje celotno Prekmurje in vse madžarsko ozemlje vzhodno od reke Rabe. - Verjetno je bilo tako stanje v Prekmurju samo v letih 1680-1683.
Ker je turška vojska s Thökölyijevo vojsko korakala čez Prekmurje, zato je bilo zelo prizadeto. Okoli leta 1683 so turške čete povzročile strašne požare in so pogorele cerkve na Tišini, v Markovcih (Čepincih), v Vélikih Dolencih in v Lendavi.
Kako nevarni so bili turški časi tudi v mirnem razdobju, ko ni bilo vojaških spopadov, pričajo primeri, kako so Turki ropali in odvedli v sužnost mnogo ljudi.
Tako so v letih 1626, 1630 in 1631 odpeljali v sužnost s področja turniške pražupnije okoli 230 ljudi.
Vir: Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja (Izbrane razprave in članki). Izbral, uredil in spremno besedo napisal Vilko Novak. Murska Sobota: Pomurska založba, 1996, 322-323.
21. oktobra 1600 je padla mejna trdnjava Velika Kániža v turške roke - in sicer po izdajstvu trdnjavskega poveljnika Jurija Paradeiserja. Padec Kaniže v turške roke je prinesel širši pokrajini žalostno stanje. Turki so močno utrdili kaniški grad in iz njega so skoraj 100 let strahovali daljno okolico tako zelo, da je večina prebivalstva pobegnila, ali se je umaknila v utrjene gradove.
Že 6. januarja 1600 sta poslala turška poveljnika Mehmet in Ibrahim tatarske čete v Mursko dolino, da so z ognjem in mečem pustošile in plenile.
8. januarja 1601 je pisal Ibrahim paša iz Székesfehérvára (Landorfejérvár = Nándorfejérvár) Krištofu Bánffyju v Lendavo, "da vam hočemo dati na znanje, da kraji, ki so pod oblastjo Franca Batthyányija - to je v Örségu" - in po imenu našteje vse kraje - "naj dajejo turškemu cesarju davek, ako hočejo biti njegovi zvesti državljani". Med temi kraji so tudi: Hodoš, Krplivnik in Bükallya (jugovzhodno od Domanjševec). Listina med drugim pravi, "da boste v navedenih vaseh in krajih zares zvesti silnemu turškemu cesarju, vsako leto oddajte paši v Kanižo po sto forintov za cesarja...".
To je primer, kaj so bile dolžne dajati vasi turške oblasti kot redni davek. Sicer pa so ropali in v sužnost odpeljali ljudi v vsakem času. Tudi takrat, ko ni bilo vojno stanje.
Prav zato je navedeno v naslovu listine, ki govori o ljudeh, ki so jih Turki odpeljali v sužnost s področja turniške pražupnije "v času svetega miru".
Leta 1636 je prišel vzhodni del Prekmurja v turško področje - in sicer: turniška pražupnija, Martjanci, Sv. Benedikt, Križevci, Gornji Petrovci in seveda vsi slovenski kraji vzhodno od Turnišča, Martjanec in Sv. Benedikta - kot Kobilje in drugi kraji in vasi.
Srednjeveško Kobilje je bilo v celoti uničeno od Turkov že v začetku 17. stoletja: tako naselje ob Kobiljanskem potoku kot naselje na griču sv. Martina, kjer je bila cerkev.
Leta 1640 je beksinski arhidiakon vizitiral cerkve v svojem arhidiakonatu. Zaradi turške nevarnosti ni šel čez Muro, da bi vizitiral prekmurski okraj. Dolnjelendavski župnik Franc Körmendi je prišel v Selnico v Medžimurju in tam poročal vizitatorju o stanju svoje cerkve.
Kako so Turki širili svoje področje, nam pričata primera v Šalovcih in Vučji gomili. Listnica iz leta 1643 poroča o cerkvenem vinogradu martjanske župnije v Vučji gomili in pravi, da je prišel v turško področje leta 1604.
Isto velja o Šalovcih. Oba kraja sta v soseščini Stražne krajine (Örséga).
Leta 1640 so prišli Turki na Melince, v Ižakovce in Bistrico ter izterjevali dajatve. V naslednjem letu je paša iz Kaniže zahteval podložništvo od vasi tja do Rabe in okolice Radgone.
Leta 1648 in 1653 je imela župnija Zala svoj shod v Železni županiji (v Körmendu). Zalska županija je bila pod turško oblastjo.
Listina iz leta 1648 pravi o Turnišču, da so prebivalci podvrženi grozni oblasti sovražnikov krščanskega imena - in podvrženi ropanju različnih okrog divjajočih sovražnikov.
Da so bili Martjanci tudi pod turško oblastjo, dokazuje spor med luterani in kalvinci, ker so se obrnili leta 1652 za razsodbo na turško oblast v Kanižo.
Po bitki pri Monoštru leta 1664 je nastopilo za Prekmurje delno olajšanje. Turki niso izvajali popolne oblasti v deželi.
Leta 1669 so bile vizitirane cerkve v prekmurskem distriktu (okraju): v Lendavi, Turnišču, Bogojini, Dobrovniku, Reszneku, Csesztregu, Széchiszigetu, Kerka-Szent Miklósu in Szemenju. Ostalo področje prekmurskega distrikta nasproti Kaniži je bilo še vedno turško področje. Ob koncu vizitacijskega zapisnika je dodano: "So še druge župnije v smeri Kaniže, ki jih upravljajo krivoverci in katere nam ni bilo dovoljeno vizitirati tako zaradi strahu pred krivoverci kot pred Turki. Vendar je pri vsem tem nekaj dobrega, ker službuje župnik-licenciat. V teh župnijah delajo katoličanom mnoge neprijetnosti in nasprotovanja, največkrat zaradi zakramenta sv. zakona: zaradi dvoženstva in ropa žen. Kar se ne da drugače ovirati in krotiti, kot po zemljiških gospodih."
Ker je bilo gornje Prekmurje v soseščini Stražne krajine (Örséga), zato je bil ta del tako dolgo v turški odvisnosti kot Örseg. - Ko so zasliševali priče ob vizitaciji leta 1721 v Gornjih Petrovcih, Križevcih, na Hodošu in pri Sv. Benediktu, so priče izjavile, da so morali plačevati davek Turkom. Seveda je bilo to pred letom 1670.
Ponovno se je uveljavila turška oblast v letih 1678-1683, ko se je s Turki povezal Imre Thökölyi in je skupaj s turško vojsko prodiral proti Dunaju.
Splošni zgodovinski atlas izkazuje v teh letih kot turško področje celotno Prekmurje in vse madžarsko ozemlje vzhodno od reke Rabe. - Verjetno je bilo tako stanje v Prekmurju samo v letih 1680-1683.
Ker je turška vojska s Thökölyijevo vojsko korakala čez Prekmurje, zato je bilo zelo prizadeto. Okoli leta 1683 so turške čete povzročile strašne požare in so pogorele cerkve na Tišini, v Markovcih (Čepincih), v Vélikih Dolencih in v Lendavi.
Kako nevarni so bili turški časi tudi v mirnem razdobju, ko ni bilo vojaških spopadov, pričajo primeri, kako so Turki ropali in odvedli v sužnost mnogo ljudi.
Tako so v letih 1626, 1630 in 1631 odpeljali v sužnost s področja turniške pražupnije okoli 230 ljudi.
Vir: Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja (Izbrane razprave in članki). Izbral, uredil in spremno besedo napisal Vilko Novak. Murska Sobota: Pomurska založba, 1996, 322-323.
Naročite se na:
Objave (Atom)
